Podolgem in počez

Podolgem in počez se da delati marsikaj: preveslati ocean, prekolesariti zemeljsko oblo, preleteti obzorje, prediskutirati kakšno zadevo, obljubljati nemogoče… Podolgem in počez se da tudi potepati z mopedi in motorji… s spodnjim gre sicer bolj počasi, a se vseeno daleč pride, zato jih nikar ne podcenjujte.

Mi smo se seveda peljali z mičkeno večjima 😉

Včeraj so bile na tapeti vasice sosednje Avstrije in sladoled v Murski Soboti. Prvi postanek, sicer prisilno-obvezen, je bil na bencinski črpalki v Lenartu (v Slovenskih Goricah), nakar smo jo mahnili čez Trate na avstrijsko stran.

Sem že omenila, kako krasno se je fijakati zdaj, ko ni več mej? 😀 V majcenem zaselku St. Peter am Ottersbach smo zagledali razgledni stolp zanimive oblike. Seveda smo splezali nanj 😆 Sem namreč iz družine gorskih koz in kozlov: ne moremo mimo v nebo štrlečih stvari, ne da bi jih preplezali :mrgreen:

Stolp je v celoti lesen in na vrhu sem dobila rahlo morsko bolezen, saj se je vse skupaj zibalo. Najprej sem pomislila, da sem pijana, vendar od ene kave in vode človek ni ravno pijan. Ali pač? 😉 Še večje presenečenje me je čakalo pod stolpom. Zdi se mi, da je čas parjenja metuljev, ker jih je bilo kot listja in trave. No, pravzaprav sta bila samo dva, ki sta se prerivala, premetavala, lovila in morebiti celo doldajala v zraku na tak način, da ju je bilo vsepovsod polno. Eden od njiju se je utrudil in se mi ponudil za vizualno razdajanje. Seveda nisem mogla reči ne.

Pred poziranjem se je pozabil obriti...

Važno je razprl krila, da ja ne bi zgrešila

Na poti je moje tretje oko ujelo nenavadne skulpture. Okej, niso nenavadne, vendar ne morete trditi, da jih lahko srečate na vsaki ulici. 😆

Ljubitelji bučnega olja: kmalu se bo odprla sezona. Pripravite flaše, kante, sode, kangle, empare, golide, sklede in vse, kar drži olje. :mrgreen:

Nekje vmes smo naleteli na grad, na dvorišče katerega žal nismo šli, ker nismo vedeli, v kaj se spuščamo. Smo pa zato na razdalji špukeca srečevali najrazličnejša sakralna obeležja: od kapelic, cerkvic, do križev in spodnjih stvari, ki jim ne vem imena.

Zapazila sem ogromna polja koruze. Morja koruze. Oceane koruze. Spodnja hiška se je celo utapljala v enem izmed njih… Pokrivajo cele griče do koder ti seže oko. Skoraj grozljivo. Jezilo me je, ker je koruza rasla čisto ob cesti. Zakaj? Ker je tako visoka, da nisem nič videla čez njo 😀 Kot bi se vozila po pragozdu koruze z asfaltno reko na sredini 🙂

Šli smo še skozi Gnas, Feldbach, St. Anna, Deutsch Haseldorf, Pölten, Radkersburg in v Gornji Radgoni nazaj v Slovenijo, od koder smo pičili v Mursko Soboto na sladoled. Da ne bom predolga in predvsem, da ne bom predolgo utrujala s flancanjem, še nekaj fotk… Sladoleda na koncu nisem slikala, lahko pa si ga predstavljate 😈 Prosim, vzemite v obzir, da jih je bila večina fotkanih kar z motorja med vožnjo :mrgreen: Slovarček
  • fijakati: brezciljno tavati, se vmes trikrat izgubiti in se na koncu vseeno čudežno vrniti domov
  • flaša: če kdo ne ve, kaj je flaška, naj se oglasi pri meni, da ga/jo peljem na flašo pira 😀
  • kanta: majhna ali večja posoda, ponavadi plastična, lahko je tudi kovinska; v njo se da fino postaviti koga na glavo, npr. smetišna kanta, ali vanjo spraviti šraufe, ko je prazna, npr. kanta barve
  • kangla: srednje velika kovinska posoda za prenašanje mleka ali za streljanje s karbidom 😆
  • empar: plastično vedro, ponavadi z odlomljenim ročajem in počenim robom
  • golida: ni gujdek in ne galama, pač pa je spet neke vrste posoda za mleko, pitajboga kakšna 😆
  • gujdek: pujsek
  • galama: neke vrste rauštaje; v določenem kontekstu tudi prepir; mož običajno reče ženi “Kaj te spet galamiš, baba frdamana!?
  • rauštaje: ruženje, produciranje kovinskih ali nekovinskih motečih in neobičajnih zvokov
  • ruženje: ropotanje; “Čuj, ketna nama ruži!
  • ketna: veriga na kolesu, motorju, ali okoli vratu; “Glej kako zlato ketno ma okoli šijaka!
  • šijak: vrat pri perutnini, včasih tudi ljudeh
  • špukec: pljunek; razdalja špukeca je odvisna od tistega, ki špuka oz. pljuva; nekaterim nese več metrov, med tem ko drugi uspejo pošpukati sebe po majici 😆

Depilacija možganostroja

Sobota se je začela skoraj enako kot vsaka sobota. Po moje tudi, ja. 😕 Vstala sem ob 4. zjutraj, ker je bilo potrebno skuhati kavo in se pripraviti za pot — za pot na morje. Tisti, ki ste že kdaj rili sredi sezone na hrvaško obalo, verjetno veste, kaj nas je čakalo in da se takšnih stvari ne dela. Sredi sezone v soboto štartati na morje je enako kot rezanje žil s topim plastičnim jedilnim nožkom. Dolge kolone vozil so se pričele že pri prvi cestninski postaji na hrvaški strani. Na srečo smo se zaradi motorjev lahko znašli (vožnja po robu odstavnega pasu), drugače bi čakali najmanj uro. Potem se je začelo… 🙁 Zaradi manjše neusklajenosti GPSa in voznika (=voznikovega trmarjenja), smo zgrešili pravi odcep z avtoceste in zato morali narediti dodatnih 20 km. To ni bi bilo nič hujšega, vendar je par minut kasneje oče, ki je vozil za nama s Sparkijem, zaradi trenutka nepazljivosti padel z motorjem. Motorju je odtrgalo smerokaz in odlomilo stopalko nožne zavore, oče pa si je malo poškodoval roko. 😕  V delčku sekunde je dejansko ravnal zelo prištevno: če ne bi položil motorja, bi s čelado butnil vame oz. v mojo hrbtenico in morda me danes več ne bi bilo tukaj, da bi vam razlagala o tem… Po tem, ko sem mu pomagala dvigniti motor, sem se kar nekaj časa tresla. Vse do Biograda sem bila v rahlem šoku. Oče je šel domov (motor je bil še vozen), ker tak ni mogel na morje, midva pa sva se odpeljala naprej. Na avtocesti so bile strnjene kolone Čehov, Poljakov, Nemcev, Avstrijcev, nekaj Slovencev, Angležev in Nizozemcev… Vse zabasano! Motoristi (nisva bila edina, ki sva šla na morje z motorjem) smo se večino časa vozili med obema kolonama, na sredini po črti. Avtomobili so namreč kar naprej stali ali se premikali po polžje, z motorjem pa več kot toliko ne moreš stati, ker je prvič pretežek, drugič pa si neposredno izpostavljen soncu, zato se je treba znajti… Na tem mestu moram pohvaliti večino voznikov (ne glede na narodnost), ki so se umaknili levo in desno takoj, ko so za seboj opazili motor. Niso bili le vozniki osebnih avtov, ampak tudi tovornjakov in kombijev. Še enkrat hvala! Thank you! Danke! 🙂 Na žalost sva videla posledice dveh verižnih trčenj, vendar, kot je bilo videti, ni bilo nič katastrofalnega — vsi vpleteni so bili videti nepoškodovani, nastradala je le pločevina. Malo pred tunelom Sv. Rok sva videla zoogleneli avto, iz katerega se je še kadilo. Glede na množico čakajočih, ki so stali nedaleč stran in na odsotnost reševalcev sem sklepala, da so vsi preživeli. Stisnilo pa me je vseeno. Tik pred tunelom naju je motor začel zaj*bavati. Obrati so kar naenkrat padli in motor je začel ugašati. Na srečo je bilo v bližini parkirišče, kjer sva se ustavila, se malo nadihala (jaz sem namreč že videla, kako tam taboriva, ker ne bova mogla naprej) in poskusila iti naprej. Motor je delal, kot da nikoli ne bi zaj*baval. Porkamadona pa dvigovanje pritiska 😀 Nadaljevanje poti je minilo brez večjih zapletov in nevšečnosti. Ob srečanju s prijatelji, ki ta teden še lepo kempirajo ob morju, so nama povedali, da so imeli na poti dol ravno pred predorom Sv. Rok nesrečo in da je njihov avto totalka.  Zanimivo je, da je nama motor začel crkovati na istem mestu.  😕 Namočila sem rilec, se peljala s čolnom in preganjala ribice s prsti na nogah. Čeprav samo za tri ure 😉 Pot nazaj je bila še bolj pestra, saj sva se hotela izogniti tako avtocesti kot jadranski magistrali zaradi gneče. Če vsi rinejo v soboto dol, potem vsi ostali rinejo v nedeljo gor :mrgreen: Pojma nimam, kje vse sva se vozila, bilo pa je definitivno zanimivo. Skoraj nama je zmanjkalo bencina, jedla sva polnjeno vješalico in polnjeno pleskavico v Udbinah, vozila sva se po kravjih poteh in plezala na hrvaško streho sveta — Velebit. Domov sva prišla preko Brežic, Bizeljskega in Slovenske Bistrice, kjer mi ni bilo niti za sladoled. Res sem bila utrujena 😕 Na koncu sem že ugotavljala, ali bi bilo boljše dobiti hemeroide ali samo žulje na riti. Vozila sva se celo večnost. Doma je bilo tačas vse narobe. V soboto je pEsika dobila vročino. Na srečo (v nesreči) je bil oče doma, ker je morala še enkrat na operacijo, vstavili so ji celo kateter. Rana se ji sploh ne celi tako, kot bi se morala. Če ji do petka ne bo boljše… ji ni več pomoči… 🙁 Upam, da se bo zlizala. Danes sem spet njena varuška… Fotk je le za vzorec, ker me fotoaparat ni hotel ubogati… drugače pa je Hrvaška tako ali tako relativno blizu in si jo boste kdaj sami podrobneje pogledali ;)

Namakanje mezinca, morda še rilca

Nahecali so me, da gremo za dan in pol na morje in sicer v Biograd k prijateljem na obisk. Če od dneva in pol odračunam čas vožnje, ugotovim, da bom lahko v slano vodo namočila mezinec, v skrajnem primeru še rilec. Ker gremo z motorji, se seveda lahko nadejate nekaj kaskaderskih fotk, a le, če še niste naveličani mojih foto izživljanj 😀 Tokrat bo trpel očetov fotkič, ker je moj “sposojeni” posojen. Definitivno bom mislila na vas, ko mi bodo morske ribice tiščale zobe med prste na nogah. Boljše, da te ribice ne bodo večje od 2 metra in z gepisom, ki bi drobil jeklo 😆 Aja, če mi uspe namočiti še rilec, resnično upam, da ne bo kaka ribica odločila skleniti življenjsko zavarovanje z mojimi nosnicami. O mojih posebnih nosnicah kdaj drugič  😉 In odtwittala je jutru naproti 😉 Medtem si lahko spočijete od vseh Tonetov, ljubavnih tepihov, šajtrg in švasarij 😆