Kako sva z Murfakom prinesla strah in trepet na Norveško

Že nekaj dni se spravljam spacati tole skupaj, vendar a) ali sem bila preturujena, b) sem bila preutrujena in tečna, c) a in b zaradi neskončnega dela in Murfakovih obstranskih obscenosti, aber naturlich. Kako bi začela? Nekatere zgodbe se pričnejo na začetku, vendar vas s svojim rojstvom ne bom morila. Druge zgodbe se začnejo s koncem in čeprav se določenim osebkom zdi, da že malo dišim po cipresah, zagotavljam, da še nisem  pripravljena predati puške koruznikom. Ali kako že gre tisti rek… Skratka, v zgodbo vas bom vrgla nekje na sredini. Bam! Sredina. “Dobili smo projekt. Na Norveško greš, za ‘nagrado’, ker si prejšnji semester garala kot živina.” “A res?” “Ja, za mesec dni. V Bergen.” “Prav. Fajn.” Potem sem srečala njega. Starega ljubimca Murfaka. VVV: ime Murphy je galskega porekla in pomeni morskega vojščaka. Whatever. Poslovenila sem ga v Murfaka, ker pogosto omenjam njegovo ime v istem kontekstu kot besedo fak. Povežite. Dolga romanca z Murfakom na kratko:
  • ukleščen živec na desni strani, ni bilo časa za obisk zdravnika, na protibolečinskih tabletah za (vsaj šepajočo) hojo,
  • na letalu sedež tik ob motorju, zaspala naslonjena na okno, oglušela na desno uho,
  • prvi dan po prihodu totalno zalutala (v neposredni bližini “doma”), ker bila brez zemljevida in GPSa z dvema težkima vrečkama v rokah (šepajoča in gluha); na srečo je Murfaka vmes scat in sem medtem lahko našla do doma,
  • pričakovanja o normalnem delovniku (8.00-16.00) razblinjena že prvi delovni dan — pred 21.00 sploh domov nisem šla,
  • pika na i po doooolgem sobotnem delovniku – herpes na ustnici (imunski sistem je rekel, da gre mal na zrak).
Kdo od vas bo rekel, eh, pač maš mal smole. Ne ne, to ni smola, to so zmenkarije z Murfakom, ki se vlečejo in nabirajo. Enkrat te dni mu bom pokazala “Who’s da real Kekec”. Naj vas pomirim… Ker vsaka romanca rabi malo premora in ker je Murfak zadostil tedenski normi, me je danes pustil na miru. Ljudje, kako sem si privoščila ta dan, oooooo jaaaaaa. Ob osmih zjutraj hop!, popokala nahrbnik in marš na pohod po bregih nad Bergenom. Tem bregcem tule rečejo gore, hehe, najvišja je nekaj čez 600 m. Kljub nizkoraslosti ponujajo njihove gore razglede za prste polizat (in sendvič zmazat). Zamislite to: tišina, ki jo tu in tam razbije petje ptičkov (in šumenje/piskanje v desnem ušesu) , razgled do konca sveta in še malo naprej in sonce, ja, sonce! ena izmed redkih dragocenosti v Bergnu, kjer 275 dni na leto dežuje. Današnji dan je jamranju rekel: p0wn3d! :mrgreen: Naj fotke povedo svoje, da ne bo kdo rekel, da si zmišljujem 🙂 Sledi: Kako sva z Murfakom sejala strah in trepet po Norveški. Slovarček:
  • VVV: V Vašo Vednost (FYI)

B(r)uhuhu, jokica tu

Gledam stare objave in s čisto objektivno samooceno ugotavljam :mrgreen: , da sem bila prej bolj zabavna. Ok, če ne že ravno bolj zabavna, pa vsaj manj tečna. 😆 Glede na to, da so razlogi za tečnobo minili (ajd, recimo, no), je čas, da spet naumim kako bedastočo. Včeraj sem na letališču v Helsinkih med čakanjem, da odpravijo mehanično okvaro, gojila globoke filozofske misli. Prišla sem do naslednjih ugotovitev. Ugotovitev #1. Vsakič pred letom stestirajo turbino in sicer tako, da žrtvujejo enega izmed mehanikov. Če ga turbina lepo pospravi skoz, potem je vse b.p. Naš — mislim “naš” — mehanik je imel najbrž šrauf v nogi ali ploščico v glavi. Ugotovitev #2. Količina lastnega režanja in izjavljanja bedarij (LRiIB) je v primeru predhodnega zaužitja čokolade premosorazmerna resnosti situacije (RS). Sicer je količina LRiIB obratno-do-premosorazmerna RS, v sočasni odvisnosti od količine spanca. Go figure. Ugotovitev #3. Sredi helsinškega letališča je kup snega. Razlogi za zamude letal niso izredno nizke temperature in  mehanične okvare (glej ugotovitev #1), ampak čakalna vrsta za smučarske/sankaške karte oz. za spust po kupu snega. V našem primeru (čakali smo 2 uri) sem 99% prepričana, da sta dva pilota med seboj fizično obračunavala. Prvi je drugemu snel levo obrv, drugi pa je prvemu uničil pričesko. Naj še nekdo reče, da 3-vremenski Taft zdrži vse. To sploh ni res. A-a. Zdaj pa v jok in na drevo.

Where stories begin

Where stories begin, originally uploaded by sparkica.
Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave: A) ali bo zamrznila in odpadla, B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika. Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej. Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov. Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme. 🙂