A je tako težko?!

Brez veze sem porabila pol ure, da sem ugotovila, kje točno imam naslednji teden konferenco. Običajno to sploh ni noben problem, ker organizatorji jasno in krasno napišejo naslov, priložijo še kak zemljevid in 1..2..3.. google maps in je zadeva rešena. Tokrat je pisalo samo University of Cambridge. Ok, ja, univerza… ki ima X kolidžev na Y km2. Pravzaprav je skoraj celo mesto univerza. Naivno sem mislila, da če malo pogooglam, bom čisto enostavno našla ta konferenčni center. A little tomorrow 🙂 Našla sem telefonsko in email, samo naslova ne. Ni se mi dalo gnjaviti teh Angležev po mejlu, to sem si pustila kot zadnjo opcijo. Vendar sem jih našla, lenobe nemarne. V registracijskem obrazcu so dobesedno skrili naslov konferenčnega centra, ne kot lokacijo konference, ampak kot prenočišče. A bi bilo tako težko dati ta naslov že takoj na spletno stran?! Tristo kosmatih veveric in dva naga člana Chippendales 🙂 No ja, če pomislim, da so glavni organizatorji Grki in glede na pretekle izkušnje z njimi… priznam, nisem preveč presenečena.

Juhu, karta potrjena!

Nekateri ljudje imajo poslanstvo, da drugim in sebi kvarijo dni, sama pa se trudim sebi in drugim polepšati kak dan. Včasih mi uspeva, pogosto pa ne 🙂 Danes zjutraj sem se odločila, da se dan ne sme končati, ne da bi (iz)vedela, kaj se dogaja z mojo letalsko karto za Avstralijo. Povezava s prvim stavkom: v tem trenutku nastopijo ljudje, ki ti hote ali nehote polepšajo dan (in to nisi sam). Na Kompasu v Mariboru dela ultra prijazna gospodična Martina, ki je danes polepšala moj dan s potrditvijo karte 🙂 Saj vem, da je to del njene službe, da za to dobi plačo, vendar je bila res prijazna (vsakič, ko sem ji prišla težit glede karte) in se je res potrudila zame. Cenim take ljudi. Obljubila sem ji, da ji nekaj prinesem iz Avstralije, ker mi je v tako kratkem času pomagala najti res ugodno karto. Tukaj pa se moj slavospev konča. Howgh. Zdaj opravim še z vizo, da ne bom slučajno le z domačega fotelja gledala slike Avstralije na netu 🙂

Noro! Avstralija, prihajaaam!

Uspelo je! Samo še vizo uredim, pa pičim štet kengurujem zobe. Ena, dve, tri, koala! Moj Samo in Eva bosta še marsikaj doživela in ušpičila. Milojko, ki bi rad bil del moje zgodbe, je ukinil blog 🙁 Škoda, bi ga lahko kaj več povprašala glede njegove vloge v zgodbi… upam, da se bo našel v malo zmešanem Petru, ki v Franciji skrbi za invalidnega skladatelja. Toliko o novicah in toliko o drobtinicah iz zgodbe.