Pogum za par jajc

S(m)o ljudje, ki imamo jajca, in so ljudje, ki zgolj sedijo na njih. Dajmo najprej reči jajcu jajc – vsi jih imamo, eni v obliki mod, drugi v jajčnikih in za to res ni treba biti posebej pogumen, ne da? Pogum je potreben takrat, ko se odločimo uporabiti  jajca v glavi – jap, točno tista, ki nas naredijo drugačne.

Jajca v glavi? O čem neki blencam? Govorim o trenutkih ala  “Jaz se ne grem več! Grem!” in “Ne, to hočem narediti po svoje, ker vem, da je prav!” ter “Vem, da sem napol mrtva, ampak prišla bom do konca!” pa “Če nihče noče, ker jih je strah odgovornosti, bom pa jaz.” … Pazite, tukaj ne gre za brezglave kvazi-pogumne podvige npr. vožnje NA avtu, goltanja prižganih petard ali tiščanju prsta levu v zadnjico!

Par jajc rabiš, če hočeš biti to, kar si oz. čemur si zvest, še posebej, ko to ni prva izbira. Recimo: v tujini pred neznanimi ljudmi predstavljaš podjetje, v katerem si zaposlen borih par tednov. Ker veš, da ti je največja muka poslušati tečne predstavitve, se jo odločiš narediti my way… in potem na predstavitvi rečeš, da sta s šefom “we’re like Batman and Robin… but different… and better!” in “Dude, where’s my Zemanta?!” :mrgrin:

Še bolj smešno je, ko za (spontani) par jajc dobiš spoštovanje.

Jajca! 😀

Jutranja pleska

Na Sparkmobilu se mi je dva tedna nazaj odlepilo tesnilo vetrobranskega stekla (v dolžini cca 15 cm). Spet. Zgleda, da je bilo že v osnovi vse skupaj šlampasto narejeno in vročinski val ni čisto nič pomagal. V petek je avtek piskal, žvižgal, tesnilo je potrkavalo ob streho pri hitrosti nad 170 km/h… No, pri 70 km/h pa res. 🙂

Prejšnji teden sem poklicala servis, seveda niso imeli ne časa, ker niso imeli ljudi (kao), čeprav lepljenje vzame manj kot 15 minut. V petek se je tesnilu odpulilo, odlepilo se je po celotni zgornji dolžini. V soboto me je čakala pot v LJ, vendar je vožnja po avtocesti odpadla.

Slabe volje? Aber ziher! Danes sem se trdno stisnjenih ustnic, grdega pogleda in stisnjenih pesti pojavila na servisu. Rezervoar odločne nesramnosti je bil pripravljen, prst na sprožilcu… in potem je bil možakar čisto preveč prijazen. Odkrito je povedal, kako in kaj…

Namesto, da bi ga nahrulila, sem si dala plesko, ker sem skoraj pozabila na pomembno stvar: “Z nesramnostjo se daleč pride, s prijaznostjo pa še veliko dlje.

 

Ali električne ovce sanjajo fuzbal?

“A sem oreng cudak, ce mi je res popolnoma vseeno za fuzbal pa MB pa vso patetiko okrog tega?” (Vir: Twitter)

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko (občasni) gledalci fuzbala ne morejo (moremo) ostati ravnodušni. Maribor se je po  v včerajšnji dramatični kvalifikacijski tekmi s Škoti prebil v EuroLeague, kar se ne zgodi tako pogosto. Označiti navdušenje, evforijo in skakanje do stropa ob borbeni igri kot patetiko je… emm… patetično? Zgornji tvit je naredil pravo malo štalo v mojem miselnem hlevu.

Če nas nekaj sto, tisoč, milijon spremlja fuzbal/košarko/ribarjenje/klekljane, ker uživamo ob tem, ne zato, ker to počnejo drugi, nismo ovce. Če to počnemo preko/s pomočjo spleta, nismo električne ovce.

Lahko vam je vseeno za fuzbal, lahko vam je vseeno za odstop Steva Jobsa, lahko vam dol visi za lačne otroke v Afriki, lahko se poserjete na trenutno slovensko politično sceno, lahko vas boli k*** za vse čapce na svetu, zaradi tega še niste/nismo čudnu. Čudni ste, če vam ni mar za NIČ na svetu. Potem ste se zjutraj zbudili mrtvi.

Ali električne ovce sanjajo fuzbal? Nekatere pa že! Kaj pa sanjaš ti, beeeee beeee?