Ruby in Python za timske zverine

Tale of Two Mice

Image by Gene Wilburn via Flickr

Odkar sem prestopila iz akademije v gospodarstvo, veliko bolj zaznavam vrzel med ‘teorijo’ in ‘prakso’.

Poglejmo… Večina mojih študentov, ki sem jih imela veselje spoznati in od katerih se bom dokončno poslovila januarja, se spozna(va)jo z javo in C#, več ali manj pridno delajo vaje, s katerimi jih zasipava bolonjski študij, znajo (še) skoraj nič ali preveč po malo. Tisti, ki bi že lahko razmišljali o tem, kako se vreči v razburkane vode gospodarstva, se pogosto ubadajo z muhami nekaterih asistentov in profesorjev.

Seveda so svetle izjeme, ki vidijo svet za ograjo fakultete, ki si znajo organizirati čas in postavljati prioritete. Ti se zavedajo, da ni vse v kosu papirja, ki ga ‘code monkey’ samo žalostno gleda iz dneva v dan, ko programira vrstico za vrstico kode, za katero mu sploh ni mar.

Ne govorim, da izobrazba ni pomembna – nak! še kako je pomembna! Govorim, da je obstaja več vrst: ena je formalna, stisnjena v okvirje študijskega programa, ki jo na koncu izkažemo s papirjem; druga je tista, za katero zavestno žrtvujemo prosti čas, beremo, eksperimentiramo, failamo na veliko in malo, se iz tega (na)učimo, … in na koncu zmagamo, ker vemo, da smo dali vse od sebe, tudi če se ne izzide vedno tako, kot smo si želeli.

V teh časih je govora o mladih (IT) podjetjih (start-upi), ki nastanejo skorajda čez noč v garažah in dnevnih sobah treh ali štirih posameznikov.  Tri/štiri peresne deteljice se odločijo biti tim in poskusiti srečo v orehovi lupinici na prej omenjenih razburkanih vodah. Svoje aplikacije implementirajo v jezikih, ki se jih na faksu niti ne omenja, kaj šele uporablja, so pa primerni za hitro prototipiranje, hiter razvoj in trenutno aktualne vrste aplikacij.

Mogoče je prav, da se jih na faksu ne uči… ker se potem podjetniških podvigov lotevajo le tisti, ki imajo željo, dovolj volje in vztrajnosti, da poleg drugih obveznosti naredijo, naštudirajo še kaj, ne da bi jih kdorkoli (razen njih samih) silil v to in ne da bi jih kdorkoli nagradil s kosom papirja. Mogoče pa ni prav… in bi bilo dobro drugim študentom dati čvrgo, jim pokazati, da lahko skočijo čez ograjo in zaplujejo v orehovih lupinicah. Tudi če se potopijo, se bodo nekaj naučili. Perfekcionizem je out, out je tudi trotl-ziheraštvo in bojazljivost.

… in vse to sem šla pisati zaradi tega prispevka (Looking for a Job? Learn Ruby, Python and be a Team Player (infographic)… in ker mi ni vseeno za mojo ‘deco’…

Enhanced by Zemanta

Vedeževanje 101

the crystal ball - large square

Image by mira d'oubliette via Flickr

Ob poplavi butastih reklam, ki jih občasno zaznam ob sicer uspešnem ignoriranju  televizijskih programov, definitivno zmaga tista o vedeževanju. Poseka najhujši Top shop (ki smo se ga že skoraj navadili) in še tako dolgočasno reklamo o vodnem kamnu, ki se nabira vsepovsod… nekaterim morda tudi v glavah.

Kako lahko nekomu sploh pade na pamet poklicati TV vedeževalko, če bo dobil/-a kredit? Raje naj pogleda svoje prihodke, odhodke in ščepec zdrave pameti, pa bo stvar kristalno jasna brez kristalne kugle, vedeževalke in zapravljenih evrov.

Dalje, kako se lahko kvazi-spodobnemu radiu zdi primerno gostiti vedeževalko, ki jo ljudje pokličejo, ji zaupajo svoje tegobe in težave, zato da jim pove…. da imajo težave?

Zmenimo se takole… če vas zamika poklicati vedeževalko, se najprej brcnite v koleno, če to ne pomaga, se zaprite v omaro in se postite pet dni. Če še to ne pomaga, pokličite mene in vam povem, kaj vse vas čaka v prihodnosti. Računam 3 EUR na klic, denar nakažite preko telefona.

Family watching television, c. 1958

Image via Wikipedia

Enhanced by Zemanta