Je noro in je noro

Noro je skakati z mostu na glavo, noro je voziti se v napačno smer po avtocesti. Še bolj noro je skočiti iz letala brez padala ali se spuščati v prepir brez argumentov. Najbolj noro  je misliti, da se bo vse zgodilo samo po sebi, le čakati je treba dovolj dolgo. Noro se mi zdi tudi, da nekdo v demo verziji trdi, kako je pozoren, ljubeč in nadvse oh-in-sploh, ne opazi pa rdečega semafora v križišču “Mogoče“, tud če ga ta butne direkt v čelo. Ne kupim več teh for, niti 10 dkg ne. 😀 Noro je pričakovati, da bo kdaj vse idealno, noro je misliti, da smo edini, ki se nam kaj hudega zgodi in da smo zaradi tega najbolj “bogi, bogi” na svetu. Noro je upati, da bomo vsi na svetu nenadoma spregledali huronsko ironijo, v kateri živimo in se nehali smiliti samim sebi. Noro je zatrjevati, da se nikoli več ne bomo zatreskali kot mali pekinezar v plišasto žival, ki jo pol naskakuje noč in dan. Noro je zahtevati, naj se nekdo spremeni iz črnega v belo ali iz lenivca v geparda. Lemingi namreč ostanejo lemingi, pa če jim nardiš še tako divjo frizuro, noji pa tud ne začnejo letat samo zato, ker se tako odločijo. 😛 Ne, nisem zmešana, vse to so metafore, razlagajte si jih, kakor hočete in znate 😉 😆 Noro je tajiti, da mi je vseeno, ko mi ni. Noro je zatiskati oči pred šleperjem signalov in noro je pojesti celo čokolado ter se pri tem sprenevedati, da nima veliko kalorij, ker je bela. 😆 Noro je misliti, da se da shujšati ob palačinkah, torticah in čokoladi (čeprav je črna). Noro je govoriti, da nismo egoisti. Noro je nositi bela oblačila pred reflektorji in misliti, da se nič ne vidi skozi. Noro je hoditi po robu prepada z zavezanimi očmi, a še bolj noro je spati v medvedovem brlogu, brez da bi medvedu nataknili nagobčnik. Noro je cukati lačnega leva za brke, noro je sprenevedati se, da so vsi ljudje dobri. Noro je pihniti slonu v tazadnjo in misliti, da se mu bo zaradi tega zravnal rilec. Noro je misliti, da ni na tem svetu nikogar, ki vas ima rad. Jaz vas imam vse rada. 😀 No, razen tistih, ki vas nimam — vam sem pa tako ali tako povedala v faco, da lahko greste zaradi mene kopat luknjo v delujoči vulkan, pa se ne bom sekirala. :mrgreen: Noro je trditi, da ne boste nikoli več noro zaljubljeni. Res noro. Naj vas zadane tako kot treba. 🙂 Privoščim, pa čeprav ponavadi traja le kratek čas …
In je noro … Noro je bit zacopan kot kanta, noro je imeti divjo domišljijo, ki te lahko ubije ali reši in noro je biti odvisen od svobode. Noro je početi stvari, ki jih želimo, a ne upamo in noro je verjeti v jutri. Noro je imeti nekoga neskončno rad in noro je drugim dati svobodo, čeprav je to težje kot kopanje Sueškega prekopa s čajno žličko. Noro je dvigovati utrip z obetajočimi pogledi in noro je čutiti utripanje adrenalina ob spogledovanju s strahovi. Noro je verjeti v DNSR in še bolj noro je verjeti, da se ne bodo prižgale luči med krasno nočno moro. Noro je verjeti, da je nekaj res, čeprav je čisto preveč dobro in lepo, da bi lahko bilo. Noro je verjeti vase in noro se je imeti rad, ko grejo stvari rakom špilat poskočnice. 😀 Noro je delati dobre stvari, ne da pričakuješ karkoli v zameno. Noro je se smejati, ko bi raje jokal in noro je vztrajati pri tem, da daš vsakemu dnevu priložnost, da postane dober. Noro je zaupati in noro je Nubo prosit, naj gre na sprehod. 😀 Noro je plavati proti toku in noro je odložiti ovčji kožuh. Noro je ostati mlad in noro je smejati se vsem možnim bedarijam. Noro je misliti, da lahko premagaš veter in noro je šteti sekunde do takrat, ko ti bo kri spet pognalo po žilah kot gejzir. Noro je pisati blog in noro je družiti se z drugimi blogerji v živo. 😉 In noro je biti Sparkica v tem norem času. 😐 Je noro … in je noro …

Burleska, ki ji rečem Življe(n)je

Včasih imam srečo in mimo mene švigne komet. Za trenutek me posrka v njegov rep. Zvrti se mi, zaprem oči in izklopim požarne zidove. Zakuri me in prevzame, zaslepi … ko odprem oči, je že mimo. Ostane le sled, ki sčasoma obledi in se obrusi v prasketajočo meglico. Dolgo sem zbirala sledi in jih kopičila v stare škatle od čevljev, vse dokler te niso začele razpadati. Vsaka sled je spraskala malo obloge. Prve praske so bolele kot hudič, tako kot bolijo prve praske na čisto novem avtomobilu. Žgale so in pekle, izsušile vse, kar se je znašlo z njimi v škatli. Vsaka naslednja je bolela manj in manj, na začetku je sicer še skelela, a je nato hitro nastopila otopelost. Zdaj zrem v sive škatle in se čudim, kdaj sem izgubila občutek za barve. Kar nekaj … brazgotine, groba površina … tam je tudi klovnovstvo. “Why so serious?” bi rekel Joker. Bah, ne prenesem njegovega cmokanja in mlaskanja. Freudek je lepo ugotovil, da se ljudje poslužujemo najrazličnejših obrambnih mehanizmov, ki nam pomagajo pluti med podvodnimi čermi problemov. Nekateri so boljši, drugi slabši, tretji učinkoviti, skoraj vsi pa lahko postanejo patološki. Po Freudu obstajajo štirje nivoji mehanizmov. V prvi nivo spadajo npr. zanikanje, spreminjanje resničnosti in iluzorne projekcije (zablode), v drugem se znajdejo — med drugimi — tudi fantazija, projekcija in pasivna agresija (count me in!). V tretjem (nevrotičnem) nivoju skačejo recimo čustvena izolacija, začasna drastična sprememba vedenja, intelektualizacija in distanciranje od dogajanja. Če se jih uporablja krajši čas, se obnesejo fenomenalno, na dolgi rok pa jih ni priporočljivo drajsati in guliti. Najboljše za konec: četrti nivo ponuja celo paleto zrelih mehanizmov, ki omogočajo integracijo problematičnih čustev ne da bi pri tem vplivali na našo učinkovitost. Mednje prištevajo/mo altruizem, predvidevanje in humor, kakor tudi introjekcijo in sublimacijo (zamenjava negativnih misli s pozitivnimi). Dojela sem, zakaj so škatle sive. Vklapljam garbage collector spominov. O ja, življenje je polno zapletov in razpletov, tragikomike in grotesknih naključij. Kaj lahko naredim? Lahko … zakopljem glavo v pesek, kandidiram za predsednico Emotov, se drajsam po snegu brez sank, prebijam zid z glavo. A ne bom. Spet bom postavila požarne zidove, nadela masko klovna in še naprej uživala v predstavi, dokler me ne pobere. Ovacije bom prihranila za čisti konec. Življe(n)je je burleska, če le znaš gledati pod pravim kotom. V mojem primeru iz žabje perspektive. 😀

Lej jo, prehiteva po desni

Zlobina objava me je spomnila, da bo počasi potrebno narediti temeljito inventuro tega leta in mogoče skihati nekaj ciljev za prihodnost. Ne bom počasi, ampak kar zdaj — prehitevam po desni. Nekdo mi je namreč rekel, da je dobro imeti cilje. Mogoče je bilo celo več nekdojev. Kdo bi vedel. 2008 je bilo … predvsem pestro. Bila je Avstralija in preblisk, česa v življenju ne želim. Bilo je nekaj smrti in nekaj rojstev. Modul za anger management (saj bi napisala nadzor jeze, pa mi ni) se je dobesedno znucal, modul za moodswinganje je tudi pregorel. Blog je zaživel, moje potrpljenje in večno prilagajanje pa zamrlo … z njima žal tudi erotično doživljanje vožnje z motorjem v vlogi sopotnice. V službi sem se naučila potrpežljivosti, občasno držati jezik za zobmi (stil molči baba) in (po)skrbeti zase na 101 način. Prekolesarila sem svoj prvi mali maraton, letos pade najdaljši. Poli klobasa je zakon! 😉 Spoznala sem tono in pol krasnih ljudi, nekaj jih še bom do konca leta. Pravzaprav kar naslednji vikend — Bložič, remember? Pestro, pestro. Doživela sem pasje dni, pa tudi hidrantne dni: enkrat pač lulamo, drugič smo poscani. Jebatga. Jedla sem definitivno eno izmed najbolj zanimivih solat in to pred kratkim, recepta ne izdam, da me ne bi izvajalec zadrotal! 😀 Vzela sem si tudi pravico do uporabe eksplicitnih izrazov, ko mi bo zapasalo. Recimo zdaj. 3… 2… 1… o kakec, zdaj se pa nobenega ne spomnim! :mrgreen: “Prisilili” so me v fejsbukanje, našla sem twittanje in odkrila, da se zelo dobro počutim v koorniku.  Podučili so me tudi, da “mariquita” v španščini zaznamuje geja. Zanimivo 🙂 Vame so vsadili zrno želje videti Južno Afriko, pocukati leva za rep in mu povedati šalo o matematiku. Matematik se znajde sredi savane, kjer ga pričaka lačen lev. Matematik se hitro spomni rešitve. Okoli sebe nariše krog, pokaže zunanjost kroga in reče: “Tole definiram kot zunanjost.” Če poznate kakšnega matematika, vam bo jasno, zakaj mi je ta šala smešna 😀 Levu pa tudi 😆 Sanjaštvo v stilu (sweet dreams / beautiful nightmare) do nadaljnjega opuščam, ker pusti preveč prask in pekoč občutek v očeh. Vseeno se pustim presenetiti, ko najdem … bemtiš, še vedno ne vem, kam sem založila Bruca Willisa. Grrrrr. Do konca leta sem dolžna še podelitev nagrad za BPB (budnost prinaša bonus) … Dovolj blencanja, grem na cilje. Malo jih bom skategorizirala, da bo lažje delat kl(j)ukice 😀 Osebnostno-razvojno-mobilni (ne nujno v tem vrstnem redu):
  • Zagovorit doktorat (za začetek, dalje pa po pameti)
  • Kupiti avto (pogoj: vanj spravim sebe, rukzak in kolo + 1 osebo + žival)
  • Vsaj tri osebe poslati v 3pm, vse tri, ki jih imam v mislih, si to več kot zaslužijo (gre za osebe @ work, da ne bo pomote)
  • Vsekati tattoo na svojo majhnost (recimo tasmansko vragico?)
  • Nabaviti lasten brrrm brrrm za polaganje ovinkov in to ne šminkerskega čoperčka!
Tekaški:
  • Udeležba na maratonu, tapravem, 42 km
Piciklistični:
  • Vzpon na Vršič
  • Vzpon na Mangart
  • Vzpon na Grossglockner
Ferrato-plezalni:
  • Pridrajsati na vrh (vsaj) enega tri tisočaka, če treba z zobmi
Ljubezenski:
  • Vedno se pustim presenetit.  😆
Recap: premagovanje lastnih meja. Ne sprašujte me glede dece in/ali ustvarjanje družine … Bo, ko bo in če najdem Bruca Willisa, da bo skrbel za mojo varianto Die Hard življenja 😉 Sploh pa moram ostati zgledna članica DNSR 😆 Tačas … aloha hawaii waikiki 😆 P.S.: Seznam se seveda lahko mirne duše vmes dopolnjuje, spreminja in prilagaja morebitnim kandidatom za v avto 😉 Tokrat vozim jaz. Sem gledala formulo. Nič slovarčka. Ne da se mi, kljub temu, da nisem mogla spati.