Velikoglavci, močnokostci in trebuharji

Včeraj pri svoji najljubši frizerki, hvala, ker ste opazili, ki je zelo atipična frizerska gospa v najpozitivnejšem smislu ever, med debato o dolžini las in tem in onem izjavim, da imam veliko glavo. Presenečeno: Ne, pa nimaš. Skrušeno: A potem sem samo debela? Zgroženo: Kaaaj? Nisi debela. Upajoče: Imam le močne kosti? Recimo, da imam močne kosti, možakar pa, ki je včeraj sedel nasproti mene na vlaku, jih nima – on je zgolj izpopolnil debelost, ker sem poldrugo uro prestrašeno čakala, kdaj bo s trebuhom s srajce iztrelil gumb direktno meni v čelo.
Življenjsko nevarno

Življenjsko nevarno!

  Verjetno bi se odbil direktno nazaj, ker imam veliko glavo. Aja, nimam. Kakorkoli, znamenje Harryja Potterja mi ne bi ušlo, kar bi zakompliciralo situacijo, ker ima Lord Voldemort Slovenski trenutno polne roke dela s pritožbami na obsodbo in ga ne bi hotela obremenjevati še z svojimi malenkostnimi eksistencialnimi eskapadami.

Z ergonomskim trebuhom za kruhom

Zdaj, ko tole pišem na vlaku, mi je zelo žal, da nimam večjega trebuha, na katerega bi lahko naslonila prenosnik. Si ne znate prestavljati? Bom narisala, ker slika tisoč besed jada jada jada.
Slike so simbolične. Kakršnakoli podobnost z realnostjo je namerna.
Mizice na vlaku so neudobne in neergonomske, vendar zgolj kar se pisanja tiče, a ne spanja. Današnji sosedežnik spi kot polh zleknjen na mizo in nad nas pošilja grgotajoči grom iz zgornjega doma. Srčno pa  upam, da ne bo še dima in strele iz spodnjega doma! Ja tudi to se dogaja (ne sicer pri dotičnem sosedu): zagrmi, potem se pokadi, palčka Smuka od nikoder. Samo vonjave. Kakorkoli… Ostala sem pri mizicah, ja? Torej…

Snoring, definitely. Source: Uploaded by user via Juan on Pinterest

    Začasen in ne preveč okrogel trebuh bi bil bomba…stičen (NSA is reading)! Kdo hoče velik trebuh za vedno? Nihče! Glejte, ne gre drugače, nekajkrat sem se trudila biti napihnjena kot žaba, zadrževala sem sapo, da se mi je vrtelo, se tako napenjala, da sem se bala, da bo kje kaj počilo, bouhnedaj se pokadilo… Efekt? Ničen. Neudobno do amena. Zdaj nosim zraven debelejši karton, ki ga na eni strani naslonim na mizico, na drugi pa vpnem med prvi in drugi reženj sikspeka.
Sikspek in vpeti karton

Sikspek in vpeti karton

Ja, Verjeli ali ne, imam jih. Sicer so bolje zaščiteni kot tisti s promo slik za fitnese, a so! Fotke ne bo, ker bi s tem kršila 3. člen zakona o neobjavljanju obloženih sikspekov na blogu.

Fiks in fiks na hitro

Praktična kot sem, sem se domislila, kako poskrbeti za začasni trebuh. Ena beseda: napihljiv. Še ena beseda: trebuh. Dve besedi: napihljiv trebuh. Zagotovo ste že videli napihljive potovalne  blazine, točno tiste, ki nas varujejo, da si ne zlomimo vratu med kinkanjem na busu, letalu in vlaku. Takšne napihljivce imam v mislih, le da večje. Dokler vam ne spulim denarja s pomočjo Kickstarterja in postavim proizvodnje linije, bodo izdelki omejeni zgolj na osebe (ženske) s premerom pasu 10-16 cm.
Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Ostali lahko dobite kartone ali preoblikujete svoj trebuh v ustreznejšo obliko, da ne bo trpel vaš križ.
Hujše muke ni, kot če te orenk križ boli.
 

Skrivnost obglodane bazilike, plavi nasvet in modra navodila

Poletno dišeča bazilika v koritu pred vhodnimi vrati je začela kazati znake hiranja, ker ji je začelo zmanjkovati listov. Vsakodnevno sem ji tipala pulz, ji božala preostale liste in jo spraševala, kaj je narobe, a ona se je obnašala, kot da je nema, kot da je rastlina! Pretaknila sem vse sosednje rastline, pogledala pod korito, ob korito, na korito, nikjer nič in nikjer nikogar. Začela sem sestavljati seznam osumljenih in ga na koncu skrčila na osumljenih pet:
  • vrabec
  • gosenica
  • zebra
  • polž
  • srna
Vrabci se radi kopajo na gredah, kljuvajo solato, hipotetično bi jim lahko zadišala tudi bazilika. Vendar jim ni. Niti enega nisem zasačila v bližini korita. Gosenice so splošno razvpite po svoji požrešnosti in uničevalnosti pohodov. Dober znak za njihovo prisotnost so naluknjani listi. Zebre so črno-bele ali belo-črne savanske živali. Zaradi njihove distanciranosti sem jih hitro izključila. Tukaj so zgolj zato, da ne bo kdo rekel, da sem diskriminatorna. Polži, sploh rdeči, so strašna nadloga. Grozna resnica. Tisti, ki to zanika, še ni imel opravka z njimi. Teden dni nazaj sva jih z dragim pobirala po celi parceli in jih nabrala toliko, da bi jih lahko prodajala na tržnici in sluzasto zaslužila. Seveda nisva, ker sva jim raje  kupila enosmerno karto v polžja lovišča. Srne niso samo kopitarji, ampak tudi glodalci. Glodajo vse, kar se da obglodati (mlada drevesa, solato, vse kar je mlado in sladko). Bazilika je pred vhodnimi vrati in ker močno računam na srnin čut za oliko (da bo pozvonila, preden se je loti), bi rekla, da tokrat ni imela parkljev vmes. Osumljene sem imela, le priče in konkretnega dokaznega gradiva ne. Včeraj pa sta mi draga starša svetovala, da
jutro ni zmeraj pametnejše od večera
in da je včasih potrebno iti na lov šele, ko se stemni…

Nedelja zvečer, korito pred vhodnimi vrati

22:14 Opažene sledi osumljencev. 22:16 Zajetje prvega polža 22:17 Zajetje drugega polža Zaradi ponovitvene nevarnosti sta bila oba osumljenca priprta še nadaljno minuto, sledila je hitra sodba in izročitev enosmerne vozovnice za polžja lovišča, kjer ju je čakalo ostalo uničevalno krdelo. Skrivnost je razrešena, moder nasvet že poznate, sledijo še samo plava navodila: Starši marsikaj vedo. Ko ste v težavah, jih vprašajte za nasvet. Presodite, ali je njihov nasvet mogoče uporabiti v vaši problemski situaciji, npr. nasvet, kako prati barvno perilo ne bo koristil pri zatiranju sive plesni na vrtu. Ko ste prepričani, da se problemsko področje sklada s področjem danega nasveta, naj vas nič ne ustavi. Ne pozabite, da mi mladi (še) nismo požrli vse pameti sveta.  

Oksimoron in dva morona

Trudim se biti boljši človek, čisto zares. Nehala sem pizdakati za minutiae, iščem smisel v hrupnem nesmislu, berem klasike in fantastike, da bom razumela, kakšen Weltanschauung je najboljši za polno življenje in v čem je smisel odišavljenega wc papirja. Danes sem žal pogrnila na preprostem testu zaradi dveh starih nesramnežev. Preden se napadem zaradi starostne diskriminacije, bom priznala, da sem do starejših sicer vedno spoštljiva in prijazna — kar me je večkrat drago stalo dušnega miru, ampak to je že druga zgodba. Tedensko se družim s skupino starejših 60+ in ti penziči, kot si sami ljubkovalno pravijo, so kul. Samo, da smo si na jasnem: ne posplošujem. V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba. Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep. threat-o Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev. Joker-Yelling-Hit-Me-The-Dark-Knight Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov. Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta. “Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca. “Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem) “NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!” Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež. “NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!” Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči: “Izvolite, prisedite.” anchorman-i-dont-know-what Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.