Sanjala je o sveže pokošeni travi, ko je mimo njene glave priletela lončnica in se raztreščila na prafaktorje, da je zemljo razpršilo na vse strani neba. Pogledala je navzgor. V tretjem nadstropju starinske bajte je bilo odprto okno in če se je potrudila, je lahko iz trušča razbrala, da je govorec strašansko razburjen.

Še zmeraj je zijala v odprto okno, ko se je na njem prikazal obraz skuštrane rdečelase ženske z razmaznim ličilom okoli oči in z več kot očitno zabuhlimi očmi od joka. Njuna pogleda sta se srečala. V tistem so vhodna vrata skorajda poletela s tečajev. Skoznje je planil čokat tip z obrito glavo in temnimi sončnimi očali. Komajda je zadržala smeh, ko je opazila, da je tesno oprijeta majica pokala po šivih zaradi vseh kipečih bicepsov, tricepsov in … rastočega vampa.

“Oprosti! Pridi nazaj! Žal mi je!” Rdečelaska je hlipajoče visela na oknu in skušala ustaviti mišičnjaka. Tip se ni niti obrnil. Sedel je za volan starega mercedeza, katerega sedeži so delili usodo majice. Pokajoče zglodano usnje je definivno videlo boljše čase. Motor je kihnil, prdnil oblak črnega dima, gume so zacvilile in avto je bil le še privid.

Hlipanje je ponehalo. Ozrla se je k ženski.
“Ga še vidiš?” je ženska vprašala med pihanjem v robec.
“Ne.”
“Fajn,” vsi zobje s kočniki vred so se zasvetili v nasmešku, “sem se že bala, da se ga ne bom rešila.”
Trenutek neprijetne zmedene tišine.
“Sem lahko radovedna, kaj se je zgodilo?”
“Tip je bil čisto preveč navezan na lončnico, ki mu jo je dala njegova stara, zato sem jo zabrisala skozi okno.” Rdečelaska je opazovala svoj odsev v oknu in si popravljala ličilo.

“Ne razumem… zakaj si pa potem jokala?”
“Ah to… ne skrbi, malecka. Jutri grem na avdicijo. Ja, rada bi bila igralka in vsaka vaja pride prav.”

Tags: lončnica, pisarije