Category Archives: hec

Nedeljski šmorn in Življenjske resnice

Dva dni nazaj sem med tekom v blatu sredi ničesa našla zlato žensko uro z majhnim diamantom na pasu in štirimi rubini na številčnici. Urni in minutni kazalec imata na konici droben smaragd. Če gospa iz okolice Ptujske gore pogreša to uro, naj se javi. Diamante, rubine in smaragde bom obdržala kot nagrado. Red mora bit.

V resnici ni zlata :)

V resnici ni zlata, niti nima diamanta, ne rubinov in ne smaragdov.

Že dolgo nisem ustvarjala… tako… malo za dušo… Prejšnji teden sem na RailsGirls trosila nasvete, kako (pre)živeti, danes sem se odločila ustvariti Življenjske resnice™, konzervirane življenske resnice za danes, jutri in dan po jutri v teh kriznih časih. Konzerve ne vsebujejo mesa dirkalnih konjev, ne konzervansov in ne drugih aditivov. Vsebina je naravni produkt, plod let izkušenj in zaletavanja v zid, neumornega čudenja in prepričanja, da je življenje ču-do-vi-to. Kakopak!

Življenjske resnice™ je ekskluzivna linija, navdihnjena z modnimi smernicami iz sveta modrosti, ljubezni in zaupanja. Z njimi ne morete zgrešiti ne v družbi na zabavah, ne doma na kavču.

Brezplačen vzorec “Ljudje so hecni” je primeren za vse, ki bi med drugim radi razumeli nenavadna dejanja, čudno obnašanje ali dojeli iracionalne razloge in razlage navadno logičnih oseb.

Ljudje so hecni.

Ljudje so hecni.

Podravski angeli in venture kapitalisti z ameriškim zaledjem so stvar pograbili v roku par minut, izkoristili veze in poznanstva, tako da je Življenjske resnice™ že moč najti na policah supermarketov v vaši širši okolici. V primeru, da jih v vaši najljubši veleblagovnici še ni, ne skrbite, kmalu se bodo pri vas zvrstili moji akviziterji. Pričakujte jih enkrat te dni.

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Mariborčanka v Ljubljani in primer za mitbasterse

Če lahko na Kanalu A rečejo “Iz kje je meso, iz kje?“, lahko jaz rečem mitbastersi.

Ko sem šla zjutraj od doma s sveže opranimi lasmi, ni snežilo. V Ljubljani me je pričakal sneg in jaz sem bila seveda brez marele ter s prečudovito novo frizuro, ki je včeraj 10+ moških v pisarni ni komentiralo, verjetno tudi ne opazilo, ampak nima veze… V glavnem: vedno hodim peš od železniške do Tivolija, tokrat sem se pa zaradi frizurnih razmer (da jim dam še eno opazovalno šanso) in zadnje neprijetne snežno pešadijske izkušnje, ko sem bila v Ljubljani edina brez marele in mi je snežilo ne le v oči, ampak direkt na beločnice, in ko sem v pisarno prišla premočena kot vidra, odločila peljati z busom, da ne bi 20 minut hodila v snegu.

Šla sem do Bavarca, če bi šla dlje, se mi že ne bi splačalo peljati. Poiskala sem shemo linij, našla osmico, ki pelje mimo Tivolija, vstopila na bus in se odpeljala… v napačno smer, kar sem ugotovila takoj, ko smo zapeljali na Dunajsko. Izstopila sem na prvi postaji in ob prvi priliki zavila v smeri Celovške. Bom že kje prišla čez, neee daaaa? Ja, pri pivovarni. To je 20 minut hoje v snegu in še malo zraven! Ne bi me toliko jezilo, če se ne bi tri-vremenski taft na mojih laseh odločil, da bo samo dvo-vremenski, češ, da za sneg ni bil predviden. Popoln primer za mitbasterse, da razturijo ta mit in ukinejo zavajajočo reklamo.

Jutranji izkupiček:

  • zapravljenih 1,2 EUR za vožnjo
  • pokvarjena frizura
  • 30 minut hoje v snegu

Skoraj bi se že odločila, da bom čisto malo slabe volje zaradi tega, ko sem 50 metrov pred pisarno zagledala razmazan pasji kakec na pločniku. Revež tisti, ki je stopil vanj. Konec koncev moje jutro niti ni bilo tako slabo! :D

Torkov mimobežni navdih o babah

Zadnjič je bilo nekje govora o tem, kako bi morda lahko služila kruh s klepanjem rim (to ni pesnjenje, da ne bo pomote!).

Poglejmo:

Črna mačka, bel mačkon,
vrzi babo čez balkon,
če slučajno preživi,
vrži dol še cigle tri.
Če tud to več ne pomaga,
našel si si zlega vraga.
Taka te bo preživela
in na grobu pesmi pela,
kak te je na finto dobla
in da bo še koga zmogla.

Pri klepanju rim ni bila poškodovana nobena baba. Ne prevzemam odgovornosti za morebitni nastanek smejalne gube.
Navdih za zgornje rime sem dobila pri poslušanju o življenjskih zgodbah revežev, ki so jih babnice spravile ob živce, v grob, ob premoženje ali vse troje.

Freud, železniški kolibri in tri čiste

Začelo se je že v soboto, ostalo bi neopaženo, če se ne bi danes ponovilo… Dobila sem sem vabilo na konferenco “Mladi raziskovalci in zaposljivost” – prebrala sem “zapeljivost” in tuhtala, če je to novi fičr, ki ga morajo imeti MRji po doktoratu, da pridejo do službe. Freud, komentar? :)
Domov grede so me v podhodu na železniški postaji presenetili oglasi za Orto SMRT. No, SMART. Temačno okolje, sami Orto SMART plakati (kam so izginili ostali oglaševalci?)… Temna stran možganostroja se je poigrala za mislijo, da se nas hoče Simobil znebiti. Glede na to, kako se zadnje čase obnašajo do svojih uporabnikov (o tem ob priliki), me niti preveč ne čudi. Kaj?! Sploh pa ljudje pišejo tudi knjige z naslovom Očarljivi skupinski samomor! Še dobra je… in smešna.
Med mini-kosilanjem na peronu – za razliko od smrdečkotov s hitro prehrano ne jem na vlaku, tudi če gre le za štručko – so me vrabci vzeli za talko. Nisem se jim upirala, nekaj drobtin se mi ni poznalo. Sličajno mi je med prstoma ostal večji košček skorje. Vrabec Ferdo Petarda se je v sekundi odločil izvesti kompliciran manever Jaz sem železniški Kolibri. Nekje na pol poti mu je zmanjkalo poguma, obfrfotal je v zraku, ne da bi prišel do skorje. Ferdo, naslednjič malo več jajc!. Kakorkoli, iz tega sem povlekla lekcijo, ker sicer jaz ne bi bila jaz:

Če si dovolj lačen, si lahko kolibri, čeprav si samo navadni vrabec.

Z vlaka se vidi marsikaj, tudi to, da nekateri nimajo treh čistih. Predstavljajte si to: prvi večji ovinek po tabli konec Laškega, dva tovornjačka, firma Nivo. Drugi tovornjak prehiteva najprej avto pred sabo, nato še drugi tovornjak iste firme, seveda v škarje. Voznik na nasprotnem pasu se ustavi, ker nima kam. Tovornjaku se za dlako uspe zvleči nazaj na svoj pas.

Rekla bi, da voznik kombija nima treh čistih. Morda jih imajo tisti, ki so sprejeli novelo zakona o kazenskem postopku, da je s priznanjem krivde možno dobiti milejšo kazen? Mimogrede, novela zdaj definira tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bomo videli, je rekel slepi…

“Dragi tožilec, bil sem poreden, zapravil sem par milijonov in še kakšno malenkost. Sorči. Res mi je žal. Lahko zdaj grem? Moram v nadzorni svet, ravno uničujemo firmo. Thx.”
“Dragi tožilec, bila sem pohlepna, nečloveška in uničila sem življenje mnogim. Jebat ga. Oprosti, kesam se. Dva dni sem že bila zaprta v hišo, lahko grem zdaj na dopust na Maldive? Fala lepa.”
Mamicu jim.

Jutro brez elektrike…

… bi se lahko končalo čisto drugače.

Zjutraj ob 4.30 sem ugotovila, da v kopalnici ne delajo luči (ne samo ena). Ker so na hodniku gorele, sem predvidevala, da je za to kriva varovalka.

Electricity Pylon, crossing lines Deutsch: Abs...

Oblekla sem se v prepričanju, da imam modre štumfe, v soju luči s hodnika sem si umila zobe in se povzpela po stopnicah do drugega hodnika, kjer je drugo ogledalo, da bi preverila, če sem za med ljudi. Na zgornjem hodniku luč gorela ni spŁoh. E sad.  Mudilo se mi je na vlak, ni bilo časa iskati alternativnih virov svetlobe. Tvegala sem svoj sloves vedno brezhibno urejene ženske (LOL) in se podala na pot.

Na železniški postaji sem ob boljši svetlobi ugotovila, da so štumfi črni, ne modri. V službi me je v ogledalu na WCju najprej pozdravil v oči bodeč sivi las.

Vidite, kaj naredi jutro brez elektrike?!

Ni bila varovalka. Štrom ima bipolarno motnjo in je ugotovil, da mu zjutraj ni za eno fazo. Zdaj misli drugače. Zanesljivi viri so mi sporočili, da luči v kopalnici spet delajo. Počasi lahko grem domov.

Enhanced by Zemanta