Kam gredo vsi dobri ljudje in vse dobre stvari? V 3PM, seveda. Kje to je? Pred E.Leclercom v Mariboru.
Ko vas naslednjič pošljejo v 3PM, zdaj vsaj veste kam.
Category Archives: fotke
Ubita miš, Guetta in širôko obzorje
Ljudje smo čudni stvori. Vsak dan iz malhe čustev in občutij vlečemo eno za drugim, eno z drugim, eno preko drugega. Včeraj sem iz svoje malhe za začetek povlekla tečnobo in jezo. Ker se še sama ne maram takšne, je malo verjetno, da bi me kdo drug, zato je bilo treba nekaj ukreniti. Kaj je boljšega od sproščanja jeze z igranjem kul streljačine? Ohmmmm in globoko dihanje pri meni žal ne zaležeta. 
Med čakanjem na 
in preostalo druščino, namenjeno v Ljubljano, sem nabijala Unreal Tournament in to tako zazvzeto, tako predano, da sem — igra je vmes parkrat nesramno šteknila na najbolj nerodnem mestu — ubila miš. 
Med sproščanjem jeze od jeze ubila miš (glasbena podlaga).
Naslednje iz malhe je bilo začudenje. Eksperimentalno smo šli na koncert Davida Guette v novo športno dvorano v Stožicah. Zanimiva arhitekturna reč. Bo treba kmalu na kakšno tekmo! Po 15 minutnem stanju na mrazu in snegu brez jaken — garderob ni, jaken pa tudi nismo hoteli vlačiti naokoli kot mačka mlade, se nam je uspelo prebiti v dvorano mimo kontrol, preverjanja starosti in postaj z depilacijskimi papirnatimi trakci.
Mimogrede, David-Guetta-zadevam se ne reče koncert, ampak party, tako me je vsaj podučil moj študent(ek), ki sem ga srečala tam 
V glavnem… metalci in rokerji smo svojo party-nedolžnost izgubili brez hujših duševnih bolečin, ravno nasprotno! Rjovenje tisočglave množice, nekaj znanih komadov in fensi žar-o-met-šou so naredili svoje. Eksperiment je uspel: raztegnili smo svoja obzorja. Moje širôko obzorje je uspelo narediti nekaj škljocev kar s tulifonom. Za spomin… na raztegovanje.
Pot domov je bila adrenalinsko noro dobra. Že ko smo ob 19.uri šli v Ljubljano, je snežilo…. snežilo je ves čas partyja in… da, tudi ob 4. zjutraj, ko smo se vračali domov! Kot zadnjo sem iz malhe potegnila zadovoljstvo in čisti užitek ob vožnji po vsaj 5 cm snega… po skoraj čisto prazni avtocesti. Luksuz! Kaj naj, mi je pač všeč vozit se po snegu …
Party škljoci… samo za vas!
P.S.: Če sem že zdaj tako uživala, kaj bo šele na koncertu Metallice?! Enkrat … ko bo.
… se zbudim in škljoc!
Oni dan sem med sprehajanjem po Matijevih hudo dobrih črno-belih fotkah, ki jih ustvarja z i(Ph)onetom, dobila preblisk … Kaj če bi tudi jaz lovila mimobežnike, trenutke, situacije, osebke, časotreske časostroja, ki se jih sicer zavem, a potem … jih ni več? Nekajdnevni eksperiment? Zakaj ne? Spamanje na Fejsbuku? Zakaj ne?! Fun fun fun? Zakaj ne? Zalezovanje mačk, plezanje čez ograje, slikanje nog mimoidočih? Zakaj ne?! Ja, zakaj ne???
Pred prebliskom… se zbudim in meh… 
Po preblisku… se zbudim in škljoc!
Moj telefon je lahko fotič (Tminsko migetalkanje) – 2.del
Grozljivo veliko časa je minilo od prvega dela, vem, ampak… jebatga. Vse ob svojem času in čas je zdaj! Še sploh, ko sem rahlo tečna, ker ždim med štirimi stenami, namesto da bi šla na sonce in sneg. Eh, tudi za to bo prišel pravi trenutek.
Torej…
Po ne-preveč-navdušujoči izkušnji s troli z Rogle je sledil moj letošnji najljubši treking – Tolmin. Na tem potovanju tja in nazaj me je zadelo, da ni treba zgolj trpet, da se lahko imaš fajn
Že na začetku smo se trije mušketirji (piskec, Hana in moja majhnosti, Mareta tokrat ni bilo zraven) odločili, da bomo na vse pretege branili zadnje mesto na ultri. Vse do konca smo mislili, da nam je uspelo… malo pred ciljem smo pa ugotovili, da je za nami ostal še eden tekmovalec, s katerim smo se tako ali tako cel čas prehitevali po levi in po desni – enkrat mi njega, drugič on nas…
Ob znaku za štart se je množica sotrekašev zapodila po ravnini in malo je manjkalo, pa bi prebili zvočni zid. Da bi se izognili neprijetnostim pri pojasnjevanju, zakaj je do tega prišlo, je naša trojica začela bolj počasi. Pri sebi sem si celo obljubila, da bom na tej poti skušala uživati do skrajne meje. Telefon sem si zataknila za pas, zato da je bil fotoaparat pri roki. Ne boste verjeli, prvič v svoji trekinški (ne)karieri sem naredila toliko fotk, da imam dejansko kaj pokazati. Bravo jaz! Nadaljevanje je bilo brez večjih pretresov, brez zgubljanja, na koncu smo zaključili obuti in oblečeni v vodi. Hec mora bit 
Ne bom več pisala, tokrat si raje delajte lušte zgolj z razgledi, za izkušnje pa si obujte pohodne ali tekaške čevlje in v akcijo!
Z balonom nad Maribor, Maribor preživel
Saj ne vem, če sem povedala, da sem maja poletela z balonom nad Mariborom. Nisem, ne? 
Tud fotkic nisem pokazala, ne? Packa nemarna 
Krasno nedeljo, točno dan po prihodu z Norveške, me je prijateljica prijazno povabila na balonanje. In sem šla.
Vtisi? Nepopisno, neopisljivo, pofotkano. 
I <3 Maribor
