Category Archives: bentenje

Naš novi nori stari svet

Božično-novoletne potrošniške mrzlice je zaenkrat konec. Teh praznikov me je groza. Groza me je tega, kar so postali. Za prve kupovanje daril, pričakovanje daril, za druge čakanje na to, da vse skupaj mine, za tretje prikaz, česa vse nimajo in česar si ne morejo privoščiti, za četrte priložnost, da se izkažejo s svojo dobroto, prijaznostjo in obzirnostjo, na žalost so ti zadnji niso v večini, za pete … in tako naprej in tako dalje do konca sveta, ki nas je zaobšel.

Christmas shopping

Christmas shopping (Photo credit: Peter Hilton)

Dobra stran praznikov je, da smo lahko doma. Le kdo ni rad doma? Recimo tisti, ki so ostali brez služb? Boljše vprašanje je, kdo bi rad bil doma? Kaj se je že zgodilo z referendumom o odpiralnih časih trgovin? Kdaj smo postali monstrumi, ki silimo ljudi delat petek in svetek, za to da lahko gremo na nedeljsko pohajkovanje po trgovinah?

Oseba, ki mi je blizu, je za novoletno darilo od delodajalca dobila odpoved. Kako lepo od njega, da se je spomnil nanjo. Druga oseba, ki mi je še dražja in ki mi je dala življenje, je utrujena in tudi nje je groza, ker bo morala zaradi pokojninske reforme še sedem let preživeti v kačjem gnezdu, kjer se še kače začenjajo boriti za obstanek in ne le tisti, ki padejo vanj. Kako je lahko tako hudo, če je sedem pravljično število? Tako pač je, če še veš, kaj pomeni biti pošten in nimaš strupnikov.

Par dni nazaj sem se dobila na čaju s starim znancem iz blogerskih časov, beseda je nanesla tudi na politiko in moj zadnji blogerski izbruh na tem sicer dokaj a-političnem blogu, da ni dovolj, da gremo na proteste. Dal mi je misliti. V Sloveniji, kjer nas je borih 2 milijona, je zelo verjetno težko najti ljudi, ki niso vsaj v drugem kolenu povezani s kom iz politike – sestrična tega, svakinja onega, brat tretjega, tast četrtega. V moji (politični) naivnosti se mi je zdelo, da bi zamenjava celotne garniture – opozicije in koalicije – prinesla prvo resno spremembo. Pa bi res? Ali bi poleg stricev in tet iz ozadja začeli govoriti še o sestričnah in tastih iz ozadja? Mislim, da smo zreli za edino racionalno rešitev vseh naših problemov: Slovenija mora takoj in v največjem možnem obsegu začeti vlagati v vesoljski program. Plinovod? Prosim vas lepo. Plinovod nam bo kvečjemu povzročil dodatne zaplete, pri vesoljskem programu pa lahko dobro besedo za nas zastavi astronavtka slovenskega porekla z indijskim imenom.

ISS014-E-09992 --- Astronaut Sunita L. William...

ISS014-E-09992 — Astronaut Sunita L. Williams, Expedition 14 flight engineer, participates in the mission’s third planned session of extravehicular activity (EVA) as construction resumes on the International Space Station. Astronaut Robert L. Curbeam, (out of frame), STS-116 mission specialist, also participated in the 7-hour, 31-minute spacewalk. (Photo credit: Wikipedia)

Zgraditi moramo vesoljska plovila, ki bo na krovu nosilo toliko oseb, kolikor jih je v Sloveniji tako ali drugače zlorabilo svoj položaj, pooblastila, kršilo osnovne človekove pravice, pohodilo dostojanstvo malih ljudi, uvedlo novodobno suženjstvo in tako naprej po seznamu grozodejstev, ki s(m)o jih ljudje sposobni delati drug drugemu. Seveda ideja z vesoljskim programom ni zrasla na mojem zelniku (pri meni ne rase zelje, kvečjemu koruza), o tem je pisal že pokojni D. Adams. Če bi to njegovo briliantno idejo uspeli realizirati, bi (1) imeli dovolj služb, ker oseb, ki bi potrebovale zunaj orbitalni prevoz, ni malo, (2) skrčilo bi se število ljudi, ki bi hoteli na hiter način zaslužiti s teptanjem življenij drugih – vsem takim bi podelili vovčer za potovanje s prototipi, (3) tujina bi po uspešnem zagonu želela uporabljati naš model in bi začeli naročati plovila… Možnosti je veliko.

Ne znam si predstavljati, da bi si (vsi) gospodarstveniki in trenutna politična srenja želeli sodelovati pri uvedbi vesoljskega programa, kaj šele sofinancirati tako učinkovito palico (korenčke si jemljejo kar sami), zato predlagam, da uporabimo crowdfunding ali crowd financing. Če smo spretni in nekoliko zviti, ne bodo mogli dovolj hitro spremeniti zakonodaje, ki bi prepovedala tovrstno zbiranje virov za sistemske palice. Začnimo na SSG – Start Some Good. Dejansko bi naredili dobro:  naš cilj ne bi bil zaslužiti, naš cilj bi bil očistiti telo, ki mu pravimo država, očistiti telo, ki mu pravimo svet in naš projekt bi bil klistir.  Če to ni dober cilj, potem pa res ne vem… Kdo je z mano? :)

Enhanced by Zemanta

Ni dovolj, da gremo na proteste!

Poštenje, pravica in spoštovanje so le še besede v slovarju, njihov pomen je prazna vreča, ki jo premetava v političnem vetru. Kako ne bi bil, ko naši skorumpirani politiki in  gopodarstveniki hodijo po njih, jih zlorabljajo v govorniških puhlicah, drugikrat pa se jim izogibajo, ker vedo, da so sami vse kaj drugega kot pošteni, pravični in spoštljivi.

V zadnjih dvajsetih letih smo poskusili vse: zaupali smo (kolo)vodjem naroda, (kolo)vodjem podjetij,   si govorili “saj bo, malo še potrpimo, samo malo še…“, volili proti najslabšim opcijam na volitvah (z neudeležbo na volitvah se problem ne reši), se pozabljivi in slepi vsakič znova pustili nategniti po dolgem in počez, in na koncu pasivno apatični ugotovili, da nam nihče in nič ne more pomagati, nič nas ne more rešiti.

Ne bi se mogli bolj motiti. Kdo je izvolil predstavnike ljudstva? Mi sami. Tudi če nismo šli volit. Tudi če smo šli volit. Menjali so se Kučani, Drnovški, Bavčarji, Rupli, Golobiči, Kresalke, Pahorji, Janše, mali in veliki, moški in ženske, debeli in suhi, pokvarjeni in malo manj pokvarjeni, preračunljivi in malo manj preračunljivi, ljudstvo pa se ni naučilo ničesar. Pustili smo, da je vodenje države, podjetij, organizacij, univerz, občin, ustanov in vsega drugega postalo iskanje priložnosti, kako poskrbeti zase, kako si nagrabiti premoženje in poskrbeti za svoje.

Ni tako narobe verjeti, da so ljudje v osnovi dobri in pošteni, vendar je malo takih, ki jih oblast, moč, bogastvo in priložnosti ne spremenijo. Vodenje ni enostavna stvar, še najmanj vodenje države ali podjetij. Medsebojno umivanje rok, mižanje na eno oko, drugo oko ali celo na obe – vse to poznamo iz lastnih malih življenj. Veseli smo, če nas policist spusti brez kazni (“tokrat naj vam bo“), če se nam povrne usluga, če zaposlijo naše najbližje. Misliti, da je v politiki/gospodarstvu kaj drugače, je zgrešeno. Še bolj zgrešeno je brezpogojno zaupanje v naše predstavnike česarkoli že, ker se nam ne da ukvarjati s politiko, ker je vodenje naporno in ni vedno prijetno, ker je potrebno sprejeti odgovornost in se spopadati z drugačnim mnenjem drugih trmastih ljudi, ki imajo svoje želje in apetite… ker je lažje ždeti v coni ugodja, pa čeprav to pomeni le, da imamo hrano ali da lahko gremo dvakrat na leto na dopust.

Naši predstavniki ljudstva niso neumni (izjeme potrjujejo pravila), zavohali so priložnosti, zlorabili in še zlorabljajo našo priučeno pasivnost.

V času privatizacije nas je veliko ostalo z lastniškimi certifikati brez vrednosti.

Žrtvovali smo umetnost. Umetniki so se uprli, ostalo ljudstvo pa nič.
“If we, citizens, do not support our artists, then we sacrifice our imagination on the altar of crude reality and we end up believing in nothing and having worthless dreams.“ Yann Martel, Life of Pi

Žrtvovali bomo izobrazbo, nevedne ovce je lažje voditi in manipulirati in kupiti njihove glasove z golažem in vinom na raznih političnih shodih. Ne manjka nam veliko, da bomo žrtvovali sami sebe in sanjali moraste sanje ter si govorili “saj bo, saj bo, samo malo še potrpimo…“.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Njihov učinek so do zdaj uspešno pokvarili zamaskirani mladeniči z metanjem granitnih kock v naše skupno premoženje (ja, za popravilo občin bo šel naš denar) in steklenic v policaje, ki so tam, ker je to njihova služba in dolžnost – da zaščitijo nas in naše skupno premoženje. Starši zamaskirancev bi jih morali čez koleno in za ušesa ter jim povedati, da se protestira tudi za njihovo prihodnost, da jim ne bo treba krasti in preprodajati drog.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Zamenjati moramo celotno politično garnituro – ne glede na strankarsko pripadnost, konkretno prevetriti sindikalno in univerzitetno piramido, zakonsko prepovedati politično / gospodarsko udejstvovanje vsem, ki so že izdali naše zaupanje. Imamo samo dve lici, če so nam oklofutali obe, ne pomeni, da moramo nastaviti še rit. Volk je volk, pa če ima na sebi tri ovčje kože.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Pošteni moramo biti najprej do sebe, potem še do drugih. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, le da jih eni delajo na račun tisoče drugih in te napake se merijo pet- in šest-mestnih cifrah ter v številu uničenih življenj.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Prepričana sem, da si zaslužimo boljšo Slovenijo, a le pod pogojem, da je ne bomo naslednjih 20 let pustili stagnirati in umirati, tako kot smo jo do zdaj. Ne smemo pozabiti puhlih in gnilih obljub. Na volitvah zahtevam možnost obkrožiti “NIKOGAR OD ZGORAJ NAŠTETIH“* in če ta možnost dobi večino, je čas, da se zamenja vse politike, ne le trenutno vladajočih. Ker to se dogaja in se bo spet zgodilo. Nočem več voliti proti nekomu in izbirati druge najslabše možnosti.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Vedeti moramo, kaj hočemo doseči PO njih, ne le Z njimi.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Rada bi vedela, kdo je organizator protestov, kdo sestavlja peticije. Želim obraz(e), da se jim lahko pridružim z imenom (Mateja) in priimkom (Verlič). Nočem, da me kdo (naivnico) uporabi za lastne manipulativne načrte. To se dogaja in se še bo. Ne zaupam anonimnežem. Lažje je slediti in stati ob ljudeh z imeni, z obrazi.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Prevzeti moramo odgovornost zase in za druge. Stopiti iz te kvazi cone ugodja.

* Hvala Alenki, ki me je spomnila, da ni dovolj se ne strinjati, potrebno je podati alternativo in dodati “KANDIDIRAM” ali “PREDLAGAM ____”.

Ko se svet vrti, vrti se še ti, brez dopisa nič se ne zgodi

Kdo bi si mislil, da bom kdaj imela opravka s tono birokracije, ki je sama sebi namen, katere dejanska pravila in interpretacijo le-teh poznajo samo tisti, ki pomagajo pri njeni ohranitvi, širitvi in vsesplošni prisotnosti. Na trenutke se mi zdi, da manjša podjetja postanejo velika samo zato, da je lažje delati z birokracijo. V večjih podjetjih se vse dogaja počasneje, ljudje ne odhajajo in prihajajo čez noč (razen če so pri vrhu), večina stvari je ustaljenih, čičkanje (=čičanje + čikanje) in čačkanje sta glavni vir adrenalina, informacij in rezultatov.

Potem prideš v majhno podjetje, recimo start-up, kjer se vse odvija bliskovito hitro (v primerjavi z dinozavri): ljudje prihajajo, odhajajo, zdaj so tu, malo tam, imajo veščine in vrline, a kaj jim to pomaga pri “operacijah in finančnih mehanizmih”, če nimajo papirja, ki bi te beštije nahranil? V boju z Birokracijo večinoma zmagajo papirnati dinozavri, ki ustrezajo zahtevi, da se tri leta nič ne spreminja, ker je ljudstvo dežele Birokracija naredilo tak načrt, v katerem se tri leta nič ne spremeni. Basta.

Draga Birokracija, upam, da kmalu ugotoviš, da si zgolj sama sebi namen, in da ti bomo še v tem desetletju lahko rekli “R.I.P.”.

Žal moram nehati, ker moram dokončati dopis zaradi še ene spremembe.

Freud, železniški kolibri in tri čiste

Začelo se je že v soboto, ostalo bi neopaženo, če se ne bi danes ponovilo… Dobila sem sem vabilo na konferenco “Mladi raziskovalci in zaposljivost” – prebrala sem “zapeljivost” in tuhtala, če je to novi fičr, ki ga morajo imeti MRji po doktoratu, da pridejo do službe. Freud, komentar? :)
Domov grede so me v podhodu na železniški postaji presenetili oglasi za Orto SMRT. No, SMART. Temačno okolje, sami Orto SMART plakati (kam so izginili ostali oglaševalci?)… Temna stran možganostroja se je poigrala za mislijo, da se nas hoče Simobil znebiti. Glede na to, kako se zadnje čase obnašajo do svojih uporabnikov (o tem ob priliki), me niti preveč ne čudi. Kaj?! Sploh pa ljudje pišejo tudi knjige z naslovom Očarljivi skupinski samomor! Še dobra je… in smešna.
Med mini-kosilanjem na peronu – za razliko od smrdečkotov s hitro prehrano ne jem na vlaku, tudi če gre le za štručko – so me vrabci vzeli za talko. Nisem se jim upirala, nekaj drobtin se mi ni poznalo. Sličajno mi je med prstoma ostal večji košček skorje. Vrabec Ferdo Petarda se je v sekundi odločil izvesti kompliciran manever Jaz sem železniški Kolibri. Nekje na pol poti mu je zmanjkalo poguma, obfrfotal je v zraku, ne da bi prišel do skorje. Ferdo, naslednjič malo več jajc!. Kakorkoli, iz tega sem povlekla lekcijo, ker sicer jaz ne bi bila jaz:

Če si dovolj lačen, si lahko kolibri, čeprav si samo navadni vrabec.

Z vlaka se vidi marsikaj, tudi to, da nekateri nimajo treh čistih. Predstavljajte si to: prvi večji ovinek po tabli konec Laškega, dva tovornjačka, firma Nivo. Drugi tovornjak prehiteva najprej avto pred sabo, nato še drugi tovornjak iste firme, seveda v škarje. Voznik na nasprotnem pasu se ustavi, ker nima kam. Tovornjaku se za dlako uspe zvleči nazaj na svoj pas.

Rekla bi, da voznik kombija nima treh čistih. Morda jih imajo tisti, ki so sprejeli novelo zakona o kazenskem postopku, da je s priznanjem krivde možno dobiti milejšo kazen? Mimogrede, novela zdaj definira tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bomo videli, je rekel slepi…

“Dragi tožilec, bil sem poreden, zapravil sem par milijonov in še kakšno malenkost. Sorči. Res mi je žal. Lahko zdaj grem? Moram v nadzorni svet, ravno uničujemo firmo. Thx.”
“Dragi tožilec, bila sem pohlepna, nečloveška in uničila sem življenje mnogim. Jebat ga. Oprosti, kesam se. Dva dni sem že bila zaprta v hišo, lahko grem zdaj na dopust na Maldive? Fala lepa.”
Mamicu jim.

Deda na bencinski črpalki in morala za bedake

Vre v meni, a besede nočejo na papir, kaj šele na blog. Bemu svet.

Starejši uglajeni gospod s sivo lepo pristriženo bradico, v sivi obleki, roza srajci in z rdečo kravato je, potem ko je natočil bencin v svojega merdžota, motovilil s cevjo, kot da bi bila pobesneli piton. Ni šlo drugače, ker je moral med točenjem bencina seveda telefonirati.

Če se ne motim, je na bencinskih črpalkah znak in/ali napis, da je uporaba mobilnega telefona med točenjem prepovedana. Vem, da nisem baš neki filozof, a vseeno… je možakar namenoma kršil to pravilo oz. se zanj sploh ni zmenil, ali zgolj ni vedel, da se to načeloma naj ne bi počelo? Uporništvo, statusna ignoranca ali le nevednost? Sumim ignoranco. Tako pač je, da ljudje z dražjimi avtomobili velikokrat mislijo, da nekatera pravila zanje ne veljajo in zato veselo ustavijo ali celo parkirajo, kjer se jim sprdne, ne dajejo smerokazov, preskakujejo vrste, jemljejo prednost… in niso edini. Kdaj drugič lahko navržem še kakšno o obzirnosti za bedake…

Ukvarjanje s takšnimi malenkostmi ni najboljši način zapravljanja časa, je pa dober povod za razmišljanje o morali. Zadnji dogodki, ki smo jim priča v našem vrlem in *akhm* spoštovanja vrednem državnem zboru, samo potrujejo, da je morala za bedake. Dokler bomo bedaki, ki se bomo trudili držati vsaj osnovnih moralnih načel, se bodo našli posamezniki, ki se bodo dvigovali iz naših množic rekoč: kaj je malo laganja in ponarejanja v primerjavi z večnostjo? Nič. Točno to.

Želim vam veselo kršenje pravil in zanemarjanje morale ali pa v jok in na drevo. Če bo šlo tako naprej, nam bo zmanjkalo ali sliv ali bedakov, ki bodo plezali na njih. Le igrače bodo ostale.