Ko vrag vzame šalo, je heca dost!

Zgodilo se je in se dogaja, da v ločju nekaj poči in v ribniku zabrbota, potem pa se prikaže … smrtno resna jaz. Ojej. Takrat se zamislim, kaj vpliva na to, da se pozabim smejat, kaj mi to preprečuje, koga moram poklicati na odgovornost, komu zaviti vrat?! Smejalne mišice imam, smejalne gube prav tako, materiala za smejanje tudi ne zmanjka, še posebej, ker sem sama sebi največji navdih. Kaj mi torej preprečuje, da mi zgornji del glave ne odpade od režanja? Okužila sem se z bacilom odgovornosti (lat. ridiculus ridiculus odgovornicus), ne prepričujte me, da to ni res! Samodiagnoza še nikoli ni zatajila. Bojda najprej napade šibkejše, to je tiste, ki so že v mladosti podlegli odgovornostni mrzlici in ki so jim za nameček dajali sirup edincev. Obstaja zdravilo, ena sama rešitev je za sivo mrko bolezen resnobnosti. Skuhati moraš zvarek iz 100ml kačjega mleka, dveh zob 300 let stare žabe, ene strune Mozartove violine in pikčastih nogavic. Kje naj zdaj dobim pikčaste nogavice, ko je že vse zaprto!? Vprašanje, če bi zanje dobila bonus točke nazaj na kartico. Vrag je vzel šalo, zdaj imam tega heca dost!

Babe in psihologija za telebajske

Kuća poso, poso kuća, vmes pa nič takšnega, da bi ljudje popadali na rit od smeha. Pritisnjena v kot. Nič se ne dogaja, če se (skoraj) vsak dan na novo sestaviš ob 4.30 (kava, zaganjanje prepoznavanja oblik, barv in obrazov), ob 5.25 spokaš v avto, greš na vlak za LJ,…, greš na vlak za Domov,  izstopiš čez uro in štirideset, če imaš srečo, prešteješ nove golobje kakce na avtu, se pelješ domov, preklinjaš golobe, poješ kosilo in si koma. The end. To smo obdelali, nič resnično zanimivega, golobji kakčji prirast je v mejah normale, potrebno bo kopati globje. Dobri sproščeni pogovori velikokrat končaju pri straniščnih zadevah. Jaz bom. Brez sprenevedanja: tudi super junaki morajo kdaj na stran. Sprenevedanje je za pusije, mi pa to nismo.

Source: society6.com via Mateja on Pinterest

 

Babe, zdaj smo me na vrsti

Zadnjič je prijatelj načel temo, kako so dedci gonilo razvoja in kako ženske v zgodovini nismo dosegle nič. A da smo, a res, potem pa naj povemo, kdo so te ženske, aja, a res, a spet ta Marie Curie, kako vedno najdemo samo njo, kje so pisateljice, ki bi lahko stopale v bok z Joycem, kje so, kdo so, eh, Jane Austen je pisala romantične pravljice, ok, ajde, Virginia Woolf, kaj ste naredile ženske v znanosti v zadnjih 100 letih, nič niste naredile, ne poznam nobene uspešne ženske, ker niste tako sposobne kot moški, dokažite drugače! 
roll-eyes

Števec očesnih obratov mi je zabilo do konca.

  Zakurilo me je, zavohala sem šovinizem, kot pes zavoha staro kost, oboje smrdi kot mrhovina. Been there, seen that. A lot. Mrhovina z ušesi brez posluha za argumente à la:
Back in 1849, it was a pretty big deal for a woman to even try to practice medicine, and medical schools weren’t exactly eager to help a girl out. ~ Top 10 women in science
Sem mu rekla veš kaj, s takšnim obnašanjem ne boš več moj prijatl.  Prav, pa ne bom! Prav, pa ne boš… in ne bi več bil, če ne bi skužila lisjaka, mojstra provokacij! Bilo mi je nerodno, ker mu nisem iz rokava stresla vsaj dvajset žensk, znanstvenic, pisateljic, in drugih pomembnih bab. Spomnila sem se Jane Austen, Virginie Woolf, Ade Lovelace, Grace Hoper, Marie Curie, ok, tudi mati Tereze, ki ne sodi v ta seznam, Minnie še manj (miš pa to), Margaret Thatcher (auch) in Angele Merkel. Angelina Jolie itak ne bi štela, glede Bratuškove raje nisva rekla nič. Za domačo nalogo sem si zadala poiskati še nekaj velikih žensk, da bom vedela za drugič in da mu bom stresala imena iz rokava. Dodajam: Florence Nightingale, Jane Goodall, Mario Mayer, Rachel Carson, Rito Levi-Montalcini, Elizabeth Blackwell, Lise Meitner, Barbaro McClintock, Irène Curie-Joliot, gremo dalje, Murasaki Shikibu, Sappho, Mary Shelley, Emily Dickinson, Elizo Haywood, George Eliot, Marin Alsop, Zaho Hadid, Eve Mansled (se spomnite monologa vagine?), Mary Warnock, še naprej, Hilary Clinton, Ellen Johnson-Sirleaf, Ngozi Okonjo-Iweala… se nadaljuje v moji glavi. Ženske, ok, še ena stvar, mi smo zajebali, zdaj ste ve na vrsti, da to popravite, zdaj imate šanso, da se dokažete. Babe (ljubkovalno!), ste slišale? Me smo na vrsti. Najlažje je pa pucat svinjarijo za drugimi. Porkasvet.

Ve ste nam fauš penisa!

Skoraj ista zasedba, kak teden kasneje, isti provokator, tema moški in polurno sedenje na školjki (t.j. sranje) s telefonom v roki. On izjavi, da smo moškim fauš, ker imajo penis in potem je šlo nekako takole… … slišal sem, sicer iz druge roke, da v stotih letih nihče ni ovrgel Freuda …  dog_cat emm… for the record …Freud ni edini… behavioristi… eksistencialist … kognitivci… daj si malo preberi… ne bom se šla feminizma…
bitch-slap

Bitch slap!

  … in tako naprej … in tako nazaj … do naslednjič.
Med prijateljem in sovražnikom je tanka črta. Odebeli jo kvečjemu pivo, špricer in humor.
 

Oksimoron in dva morona

Trudim se biti boljši človek, čisto zares. Nehala sem pizdakati za minutiae, iščem smisel v hrupnem nesmislu, berem klasike in fantastike, da bom razumela, kakšen Weltanschauung je najboljši za polno življenje in v čem je smisel odišavljenega wc papirja. Danes sem žal pogrnila na preprostem testu zaradi dveh starih nesramnežev. Preden se napadem zaradi starostne diskriminacije, bom priznala, da sem do starejših sicer vedno spoštljiva in prijazna — kar me je večkrat drago stalo dušnega miru, ampak to je že druga zgodba. Tedensko se družim s skupino starejših 60+ in ti penziči, kot si sami ljubkovalno pravijo, so kul. Samo, da smo si na jasnem: ne posplošujem. V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba. Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep. threat-o Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev. Joker-Yelling-Hit-Me-The-Dark-Knight Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov. Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta. “Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca. “Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem) “NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!” Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež. “NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!” Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči: “Izvolite, prisedite.” anchorman-i-dont-know-what Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.