About sparkica

Sparkier than ever...

Moja čokolada, tvoja čokolada, kje je čokolada?!

Ni lepšega, kot nekomu, ki ga imaš rad in ki ima rad čokolado, podariti… mačko! Ali čokolado. Tole bi morala spisati že zdavnaj, ker sem obljubila, da bom, ampak nisem, ker…

Mamo sem hotela presenetiti s čokoladnim darilom iz spletne čokoladnice Moja čokolada. Preden sem ga izbrala, sta bili potrebni vsaj dve intervenciji, da se tipkovnica ni utopila – vse na tej strani izgleda strastno slastno, naj bo belo, mlečno ali temno. Nekateri ne podpiramo barvne čokodiskriminacije! 🙂

Po dolgem brskanju  (in občasnemu zmajevanju glave ob cenah nekaterih izdelkov) sem se na koncu odločila za temno čokolado z brusnicami in vročo Mitzi Blue – Afrika, ki je ni več na strani. Klik, klik in klik, super preprosto, čokoladni paket je šel na pot.

Po nekaj dneh…
“Mami, si že dobila paket?”
“Kak paket? Ne še.”

Še nekaj dni kasneje…
“Mami, si že dobila paket?”
“Ne še.”

Nekje je kolešček preskočil in moje presenečenje se je zataknilo na poti. Bala sem se, da se je celo zataknilo v kakšnem trebuhu.

Še nekaj dni kasneje dobim prijazen klic gospodične, ki je preverjala, ali je moj čokoladni paket varno prispel. Poklicala sem mamo… in “Ja, sem dobila!”. Končno. 🙂

Mislila sem, kako bom za to objavo lahko napisala, da je bila čokolada božansko dobra, dodala slike “unboxinga“, nanizala vtise brbončic, ampak ne morem. Mama še ni odprla in poskusila čokolad, ker so preveč lepe. 😀

Chocolates

Chocolates (Photo credit: J. Paxon Reyes)

Enhanced by Zemanta

Novica dneva

Vse bo drugače. Obljubljamo.

Dajmo čimprej poiskati skupnega sovražnika.

Jap

Če jim uspe sestaviti vlado, bomo imeli najbolj nekonstruktivno opozicijo… od takrat, ko so bili rumeno-modri ali modro-rumeni v njej. Kaj novega? V novem krasnem svetu bo potrebno prakticirati NNNŠ – Nič Nas Ne Šokira. Začenjam danes.

 

 

Mariborčanka v Ljubljani in primer za mitbasterse

Če lahko na Kanalu A rečejo “Iz kje je meso, iz kje?“, lahko jaz rečem mitbastersi.

Ko sem šla zjutraj od doma s sveže opranimi lasmi, ni snežilo. V Ljubljani me je pričakal sneg in jaz sem bila seveda brez marele ter s prečudovito novo frizuro, ki je včeraj 10+ moških v pisarni ni komentiralo, verjetno tudi ne opazilo, ampak nima veze… V glavnem: vedno hodim peš od železniške do Tivolija, tokrat sem se pa zaradi frizurnih razmer (da jim dam še eno opazovalno šanso) in zadnje neprijetne snežno pešadijske izkušnje, ko sem bila v Ljubljani edina brez marele in mi je snežilo ne le v oči, ampak direkt na beločnice, in ko sem v pisarno prišla premočena kot vidra, odločila peljati z busom, da ne bi 20 minut hodila v snegu.

Šla sem do Bavarca, če bi šla dlje, se mi že ne bi splačalo peljati. Poiskala sem shemo linij, našla osmico, ki pelje mimo Tivolija, vstopila na bus in se odpeljala… v napačno smer, kar sem ugotovila takoj, ko smo zapeljali na Dunajsko. Izstopila sem na prvi postaji in ob prvi priliki zavila v smeri Celovške. Bom že kje prišla čez, neee daaaa? Ja, pri pivovarni. To je 20 minut hoje v snegu in še malo zraven! Ne bi me toliko jezilo, če se ne bi tri-vremenski taft na mojih laseh odločil, da bo samo dvo-vremenski, češ, da za sneg ni bil predviden. Popoln primer za mitbasterse, da razturijo ta mit in ukinejo zavajajočo reklamo.

Jutranji izkupiček:

  • zapravljenih 1,2 EUR za vožnjo
  • pokvarjena frizura
  • 30 minut hoje v snegu

Skoraj bi se že odločila, da bom čisto malo slabe volje zaradi tega, ko sem 50 metrov pred pisarno zagledala razmazan pasji kakec na pločniku. Revež tisti, ki je stopil vanj. Konec koncev moje jutro niti ni bilo tako slabo! 😀