About sparkica

Sparkier than ever...

Ko vrag vzame šalo, je heca dost!

Zgodilo se je in se dogaja, da v ločju nekaj poči in v ribniku zabrbota, potem pa se prikaže … smrtno resna jaz. Ojej. Takrat se zamislim, kaj vpliva na to, da se pozabim smejat, kaj mi to preprečuje, koga moram poklicati na odgovornost, komu zaviti vrat?! Smejalne mišice imam, smejalne gube prav tako, materiala za smejanje tudi ne zmanjka, še posebej, ker sem sama sebi največji navdih. Kaj mi torej preprečuje, da mi zgornji del glave ne odpade od režanja? Okužila sem se z bacilom odgovornosti (lat. ridiculus ridiculus odgovornicus), ne prepričujte me, da to ni res! Samodiagnoza še nikoli ni zatajila. Bojda najprej napade šibkejše, to je tiste, ki so že v mladosti podlegli odgovornostni mrzlici in ki so jim za nameček dajali sirup edincev. Obstaja zdravilo, ena sama rešitev je za sivo mrko bolezen resnobnosti. Skuhati moraš zvarek iz 100ml kačjega mleka, dveh zob 300 let stare žabe, ene strune Mozartove violine in pikčastih nogavic. Kje naj zdaj dobim pikčaste nogavice, ko je že vse zaprto!? Vprašanje, če bi zanje dobila bonus točke nazaj na kartico. Vrag je vzel šalo, zdaj imam tega heca dost!

Vojne, žvižgači in kompromis

To bo težka objava, o žalosti, strahu, zgroženosti in dvomu. Obljubila sem si, da jo bom napisala. Tak je bil moj dogovor s samo sabo.

Neživalske Zverine

V daljavi (tukaj, tukaj in še kje) je polno groze, besa, krvavečih udov, prestrašenih oči; na drugi strani fizično neobstoječega zidu se sončijo od tobaka in kave obarvani zobje, prežeča režeča mačka iz čudežne zahodne dežele, medtem ko gnijoča apatičnost in puhla sebičnost delita karte: svetloba se odbija od njih, podobe smrti, raket, izstrelkov, blaznih ostrostrelcev, podivjanih psihopatov in histeričnih ostankov Ljudi. Današnji Dali in Picasso bi bila bližje resničnosti absurda kot absurdni resničnosti delitve na Pošasti, Zverine in Ljudi. Strah me je, prvič me je resno strah drugih, slepcev z vidom 20/20, normalnežev z vsemi fobijami na seznamu vseh fobij. Vsakič, ko se nasmejem, se hkrati zavem svojega strahu, ki ni isti, kot strah bežečih pred umiranjem. Slaba vest zadane kot tsunami: smejem se, ko drugi umirajo. Ne ker, le ko, nekje drugje, stran. Čut za smeh in smešno se potuhne globoko v črnino in potem traja preden spet upa pomoliti glavo iz varnega zavetja, poduhati temačni zrak in skočiti v zrak, dokler se spet ne zavleče v črnino. Kako ne bi, če se dogajajo takšne stvari, kot jih prikazuje posnetek… Opozorilo: video vsebuje grozljive in krute prizore. [iframe src=”http://www.kickstarter.com/projects/275961848/witness-to-the-suffering-of-ordinary-syrians/widget/video.html” height=”360″ width=”480″ frameborder=”0″] Takšni smo: pošastni, kruti, zverine drug do drugega, ne glede na stran, vzrok, barvo kože, jezik, vero.

Piskanje in žvižganje

V obdobju nadzorovanja piškotkov, ki niso pecivo, nekdo v radijski oddaji reče, kako so ZDA bolj odprte, sploh kar se interneta tiče. So res? V isti sapi ta isti nekdo reče, kako smo v EU bolj konzervativni. Smo res? Potem pove, da gre pri piškotkih za regulacijo bolj na tehnični ravni in da se kontrolo nad spletnim pecivom prepušča uporabnikom, medtem ko v ZDA delajo na tem, da bi imeli kontrolo nad vsebino. Kdo je tu nor odprt?
V poslu ni nič zastonj, še najmanj zastonj stvari in analitične storitve.
Piškotki so super, omogočajo boljšo in lepšo uporabniško izkušnjo, zame naprednejše funkcionalnosti na spletni strani (ekhm… ekhm… naštej tri, ki ne vodijo do ‘filter bubble’).  Nekateri stokajo o upadu dobička, jaz pa imam občutek, da lahko končno izbiram svoje stranke v spletnem kurbišču, v katerem se je do sedaj s podatki v piškotkih delalo kot z dekleti v trgovini z belim blagom. V zvezi z odprtostjo: ste slišali za Edwarda Snowdena, za nekatere junaka, za druge izdajalca, državnega sovražnika, vohuna in človeški izmeček? Najde se sto in ena anketa na temo  ‘Edward Snowden in pravica do žvižganja‘ ali ‘Junak ali junec?‘ z odgovori, ki povprečnega ne-Američana zmrazijo, kot da bi ga polizala Matilda po čelu, bradi, srcu in zdravemu razumu. Mazanje njegovega imena, izdelava psihološkega profila, na katerega bi bil Freud strašansko ponosen, zatrjevanje ‘skrivnost je skrivnost, četudi škodi človeštvu’ — to je le peščica orožja iz orožarne tistih, ki se igrajo z vžigalicami do kolen v cisterni bencina. Zanima me, kdaj oz. če sploh bo folk skužil, da ni pomemben posameznik – ne Snowden, ne Assange, konec koncev niti Janša izpred 20-tih let, ampak da so pomembna pogumna dejanja in odpiranje oči slepim z vidom 20/20.
Če človekoljubni posamezniki ne bi in ne bodo žvižgali, bomo vsi, razen redkih izbrancev, tenko piskali.
Vsi smo enaki, le da nismo. Veliki brat nas gleda, tudi če mi njega ne. Niso vse teorije zarote teorije in ne vse resnične, a če se o njih žvižga, so po moje vredne pozornosti.

Brezkompromisni kompromis

Kompleksni (ne nujno zakompleksani) ljudje sklepajo kompleksne kompromise. Moj je takšen: če hočem pisati o vsakodnevnih smešnih drobtinicah, bom pisala bom tudi o stvareh, ki so daleč od tega, da bi bile smešne. Moram pisati o njih, sicer me bo razžrlo in zastrupilo še tisto troho humorja, ki trenutno nič hudega sluteč nabira gozdne jagode na črnih obrnkih gozda Domišljije.
Najenostavneje je biti noj in tiščati glavo v pesek, a to še zdaleč ni najpametneje… za obstanek človečnosti.
Rada se smejem, še raje nasmejem, zato ta kompleksen kompromis.

Velikoglavci, močnokostci in trebuharji

Včeraj pri svoji najljubši frizerki, hvala, ker ste opazili, ki je zelo atipična frizerska gospa v najpozitivnejšem smislu ever, med debato o dolžini las in tem in onem izjavim, da imam veliko glavo. Presenečeno: Ne, pa nimaš. Skrušeno: A potem sem samo debela? Zgroženo: Kaaaj? Nisi debela. Upajoče: Imam le močne kosti? Recimo, da imam močne kosti, možakar pa, ki je včeraj sedel nasproti mene na vlaku, jih nima – on je zgolj izpopolnil debelost, ker sem poldrugo uro prestrašeno čakala, kdaj bo s trebuhom s srajce iztrelil gumb direktno meni v čelo.
Življenjsko nevarno

Življenjsko nevarno!

  Verjetno bi se odbil direktno nazaj, ker imam veliko glavo. Aja, nimam. Kakorkoli, znamenje Harryja Potterja mi ne bi ušlo, kar bi zakompliciralo situacijo, ker ima Lord Voldemort Slovenski trenutno polne roke dela s pritožbami na obsodbo in ga ne bi hotela obremenjevati še z svojimi malenkostnimi eksistencialnimi eskapadami.

Z ergonomskim trebuhom za kruhom

Zdaj, ko tole pišem na vlaku, mi je zelo žal, da nimam večjega trebuha, na katerega bi lahko naslonila prenosnik. Si ne znate prestavljati? Bom narisala, ker slika tisoč besed jada jada jada.
Slike so simbolične. Kakršnakoli podobnost z realnostjo je namerna.
Mizice na vlaku so neudobne in neergonomske, vendar zgolj kar se pisanja tiče, a ne spanja. Današnji sosedežnik spi kot polh zleknjen na mizo in nad nas pošilja grgotajoči grom iz zgornjega doma. Srčno pa  upam, da ne bo še dima in strele iz spodnjega doma! Ja tudi to se dogaja (ne sicer pri dotičnem sosedu): zagrmi, potem se pokadi, palčka Smuka od nikoder. Samo vonjave. Kakorkoli… Ostala sem pri mizicah, ja? Torej…

Snoring, definitely. Source: Uploaded by user via Juan on Pinterest

    Začasen in ne preveč okrogel trebuh bi bil bomba…stičen (NSA is reading)! Kdo hoče velik trebuh za vedno? Nihče! Glejte, ne gre drugače, nekajkrat sem se trudila biti napihnjena kot žaba, zadrževala sem sapo, da se mi je vrtelo, se tako napenjala, da sem se bala, da bo kje kaj počilo, bouhnedaj se pokadilo… Efekt? Ničen. Neudobno do amena. Zdaj nosim zraven debelejši karton, ki ga na eni strani naslonim na mizico, na drugi pa vpnem med prvi in drugi reženj sikspeka.
Sikspek in vpeti karton

Sikspek in vpeti karton

Ja, Verjeli ali ne, imam jih. Sicer so bolje zaščiteni kot tisti s promo slik za fitnese, a so! Fotke ne bo, ker bi s tem kršila 3. člen zakona o neobjavljanju obloženih sikspekov na blogu.

Fiks in fiks na hitro

Praktična kot sem, sem se domislila, kako poskrbeti za začasni trebuh. Ena beseda: napihljiv. Še ena beseda: trebuh. Dve besedi: napihljiv trebuh. Zagotovo ste že videli napihljive potovalne  blazine, točno tiste, ki nas varujejo, da si ne zlomimo vratu med kinkanjem na busu, letalu in vlaku. Takšne napihljivce imam v mislih, le da večje. Dokler vam ne spulim denarja s pomočjo Kickstarterja in postavim proizvodnje linije, bodo izdelki omejeni zgolj na osebe (ženske) s premerom pasu 10-16 cm.
Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Ostali lahko dobite kartone ali preoblikujete svoj trebuh v ustreznejšo obliko, da ne bo trpel vaš križ.
Hujše muke ni, kot če te orenk križ boli.