Ko se svet vrti, vrti se še ti, brez dopisa nič se ne zgodi

Kdo bi si mislil, da bom kdaj imela opravka s tono birokracije, ki je sama sebi namen, katere dejanska pravila in interpretacijo le-teh poznajo samo tisti, ki pomagajo pri njeni ohranitvi, širitvi in vsesplošni prisotnosti. Na trenutke se mi zdi, da manjša podjetja postanejo velika samo zato, da je lažje delati z birokracijo. V večjih podjetjih se vse dogaja počasneje, ljudje ne odhajajo in prihajajo čez noč (razen če so pri vrhu), večina stvari je ustaljenih, čičkanje (=čičanje + čikanje) in čačkanje sta glavni vir adrenalina, informacij in rezultatov. Potem prideš v majhno podjetje, recimo start-up, kjer se vse odvija bliskovito hitro (v primerjavi z dinozavri): ljudje prihajajo, odhajajo, zdaj so tu, malo tam, imajo veščine in vrline, a kaj jim to pomaga pri “operacijah in finančnih mehanizmih”, če nimajo papirja, ki bi te beštije nahranil? V boju z Birokracijo večinoma zmagajo papirnati dinozavri, ki ustrezajo zahtevi, da se tri leta nič ne spreminja, ker je ljudstvo dežele Birokracija naredilo tak načrt, v katerem se tri leta nič ne spremeni. Basta. Draga Birokracija, upam, da kmalu ugotoviš, da si zgolj sama sebi namen, in da ti bomo še v tem desetletju lahko rekli “R.I.P.”. Žal moram nehati, ker moram dokončati dopis zaradi še ene spremembe.