Ruby in Python za timske zverine

Tale of Two Mice

Image by Gene Wilburn via Flickr

Odkar sem prestopila iz akademije v gospodarstvo, veliko bolj zaznavam vrzel med ‘teorijo’ in ‘prakso’.

Poglejmo… Večina mojih študentov, ki sem jih imela veselje spoznati in od katerih se bom dokončno poslovila januarja, se spozna(va)jo z javo in C#, več ali manj pridno delajo vaje, s katerimi jih zasipava bolonjski študij, znajo (še) skoraj nič ali preveč po malo. Tisti, ki bi že lahko razmišljali o tem, kako se vreči v razburkane vode gospodarstva, se pogosto ubadajo z muhami nekaterih asistentov in profesorjev.

Seveda so svetle izjeme, ki vidijo svet za ograjo fakultete, ki si znajo organizirati čas in postavljati prioritete. Ti se zavedajo, da ni vse v kosu papirja, ki ga ‘code monkey’ samo žalostno gleda iz dneva v dan, ko programira vrstico za vrstico kode, za katero mu sploh ni mar.

Ne govorim, da izobrazba ni pomembna – nak! še kako je pomembna! Govorim, da je obstaja več vrst: ena je formalna, stisnjena v okvirje študijskega programa, ki jo na koncu izkažemo s papirjem; druga je tista, za katero zavestno žrtvujemo prosti čas, beremo, eksperimentiramo, failamo na veliko in malo, se iz tega (na)učimo, … in na koncu zmagamo, ker vemo, da smo dali vse od sebe, tudi če se ne izzide vedno tako, kot smo si želeli.

V teh časih je govora o mladih (IT) podjetjih (start-upi), ki nastanejo skorajda čez noč v garažah in dnevnih sobah treh ali štirih posameznikov.  Tri/štiri peresne deteljice se odločijo biti tim in poskusiti srečo v orehovi lupinici na prej omenjenih razburkanih vodah. Svoje aplikacije implementirajo v jezikih, ki se jih na faksu niti ne omenja, kaj šele uporablja, so pa primerni za hitro prototipiranje, hiter razvoj in trenutno aktualne vrste aplikacij.

Mogoče je prav, da se jih na faksu ne uči… ker se potem podjetniških podvigov lotevajo le tisti, ki imajo željo, dovolj volje in vztrajnosti, da poleg drugih obveznosti naredijo, naštudirajo še kaj, ne da bi jih kdorkoli (razen njih samih) silil v to in ne da bi jih kdorkoli nagradil s kosom papirja. Mogoče pa ni prav… in bi bilo dobro drugim študentom dati čvrgo, jim pokazati, da lahko skočijo čez ograjo in zaplujejo v orehovih lupinicah. Tudi če se potopijo, se bodo nekaj naučili. Perfekcionizem je out, out je tudi trotl-ziheraštvo in bojazljivost.

… in vse to sem šla pisati zaradi tega prispevka (Looking for a Job? Learn Ruby, Python and be a Team Player (infographic)… in ker mi ni vseeno za mojo ‘deco’…

Enhanced by Zemanta

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

6 Comments

  1. Point faksa (govorim predvsem za FRI, ostalih fakultet ne poznam toliko) ni v tem, da bi nas učili programske jezike, ki so trenutno popularni v startupih. Point je da nam zgradi temelje s pomočjo katerih se lahko naučimo katerikoli programski jezik v roku parih dni. Pač če veš kako delujejo prevajalniki in interpreterji, kako se gradijo gramatike in kaj vse lahko izračuna turingov stroj, se zavedaš, da je razlika med različnimi jeziki samo v sintaksi in pripadajočim knjižnicam, med seboj so si pa popolnoma ekvivalentni (v kolikor so vsi turing complete) – pač kar se da izračunati/sprogramirati v enem se da tudi v drugem, mogoče z malo več dela, ampak vseeno.

    Za te temelje mislim, da FRI (stari uni) kar vredu poskrbi, čeprav bi vedno lahko bilo tudi bolje. Se pa strinjam s tem, da to kar delamo v predavalnicah ne bo dovolj za uspeh v resničnem svetu.

  2. Strinjam se s tabo glede pointa fakultete, čeprav opažam, da je ta point z bolonjo razvodenel do te mere, da več nikomur ni jasno, kaj se sploh dela… Svojim študentom govorim in jih spodbujam, naj poskusijo še kaj drugega, ne samo tistega, kar slišijo v računalniški učilnici… da tako kot si povedal, ugotovijo, da imajo prog. jeziki skupne osnovne koncepte. Moti pa me, ko vidim, da študentom niti ne nakažejo/mo, da je izven varne ograje faksa še kaj… Moje izkušnje so takšne, da jih je veliko, ki govorijo o tem, kako se je treba bolje povezati z gospodarstvom in oh, ja, kako je treba vse spremeniti, ko pa pride do tega, da bi se dejansko kaj naredilo… šuš! vse umolkne. Status quo je zakon. Not. In ja, stari program je veliko bolje poskrbel za temelje. Been there, done that.

    Mislim, da sva na isti strani :)

  3. Dvajset let sem kadroval programerje in jih posredno še vedno. In rezultat? Pogreb, šolan kader je praktično neuporaben za takojšnje konstruktivno delo, žal :(. Tudi znanje je na tako nizkem nivoju, da je leto naokoli preden je karkoli uporabnega iz našega diplomanta. Iz izkušenj so najboljši tisti, ki investirajo veliko časa v samoučenje ali učenje ob tezgarjenju in običajno celo ne doštudirajo. Najbolj briljanten programer, kar sem jih srečal ever pa je študiral primerjalno književnost. Me ima, da bi šel za peka in se nehal iti visoko tehnologijo :( . Iz nekoč obljubljene dežele software-a je ratalo bore malo :(. Žal. :(

  4. Na FRI-ju je bil prvi programski jezik v katerem smo programirali Python …just sayin. Aja, drugače se pa strinjam z vsem ostalim.

  5. sparkica, ovce začnemo delat že v OŠ. :(

  6. Nimam najmanjših možnosti za študij na faxsu po najmanj 3 Evrske jurje na leto. Brezplačni študij za vse?

    Bolj kot računalništvo me zanima med drugim Alpski zid – Vallo alpino Litorno. Kar s epa Tiče Visa – Jahorine -Bjelašnice pa čim dlje od tam. Kakšne mone so bili ti Srbi da so zjebali praktično cel Balkan?

Comments are closed