Idi v 3PM!

Kam gredo vsi dobri ljudje in vse dobre stvari? V 3PM, seveda. Kje to je? Pred E.Leclercom v Mariboru.

Ko vas naslednjič pošljejo v 3PM, zdaj vsaj veste kam.

Bubizem in ostale hecne bolezni

Lahko bi bila zdravnica, prisežem. Vsakodnevno odkrijem stotine novih in starih bolezni, ene so smrdonosne, druge smrtonosne, tretje pa samo so. Kaj češ, takšen je življenjski cikel bolezni: pridejo, nekaj časa neopažene delajo sranje, potem jih razkrinkajo, osramočene se umaknejo v pozabo in spet sto, dvesto ali tristo let čakajo na vstajenje. Najboljši primer je bubizem, katerega korenine segajo globoko v prazgodovino človeka, nekje med obdobje, ko je pobral palico in se začel zavedati svojih genitalij, ter obdobje, ko so genitalije postale srž vseh psiholoških frustracij.
Bubizem je pretirana vizualna dovzetnost in občutljivost za napihljive priveske ženskega telesa. Je bolezen, ki napade na psihološkem, fiziološkem in fizičnem nivoju, ne nujno na vseh treh hkrati.
Za to zahrbtno bolezen so dovzetni vsi, tako ženske, kakor moški, lotevala se je piratov, pa tudi bratov menihov, danes jo je možno v blažji ali nekoliko bolj izraženi obliki zaslediti skoraj pri vseh prebivalcih, ki se zavedajo osnovnih razlik med spoloma. Gledano s psihološkega vidika gre za tipični primer iz behaviorizma (glej: Watson in Skinner), kjer je dražljaj pogled na prsi, pogojni refleks pa slin-slin in spust spodnje čeljusti, v redkih primerih pride celo do zaskočitve. Fiziološko se bolezen odraža kot spremembe očesnega tkiva. Neprestano bolščanje in časovni zamiki uporabe očesne sluznice povzročijo skeleč občutek, pa tudi tkivo samo se prilagodi nenehni napetosti, zato se oko nekoliko podaljša, kar ima za posledico t.i. izbuljenost oči.  Dalje se bolezen kaže kot hiperprodukcija dražljajev perifernega živčnega sistema, zaradi česa pride do zapolnitve vmesnega pomnilnika v predmožganskem prostoru. To se hitro opazi po praznini v pogledu pacienta. Pacienti se bolezenskih učinkov na fizičnem nivoju začnejo zavedati šele, ko je ponavadi že pozno. Klofute, grde besede nosilk dražljajev in brca v mednožje so resni znanilci, da je pacient podlegel kroničnemu bubizmu. Priporočeno zdravljenje je uporaba sončnih očal ali popolna dvetedenska osama, lahko pa tudi ekstremno in intenzivno knajpanje, če je pacient tega sposoben. Druge, nekoliko manj znane bolezni, ki ustrezajo klasifikaciji hecnih bolezni, med katere sodi bubizem, so:
  • lenitis,
  • okoliritivžepitis,
  • fikusovstvo,
  • glupožblablanje in
  • ritograbitis.
Če se spomnite še kakšne… prosim, ne se držati nazaj, kar povejte, da jo obelodanimo in da jo ovekovečimo na tem zidu bolezenske sramote!

Hudobna številka

Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih. Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?” Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj! Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?” Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?” Tretja: “Kaj je smisel življenja?” Spartak premišljuje, išče besede. Jaz: “42”. Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo. Prva drugi: “Ne razumem.” Druga prvi: “Ne vem.” Tretja obema: “Kaj je rekla?” Zamahnem z roko: “Eh, šala.” Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva. Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆

Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin: