Življenje ni potica, je potica z vampi

Nima smisla lagati, da je življenje potica. Ni. No, mogoče je… potica z vampi? 😆 Preden se, dragi moji (sploh prijatelji), vprašate, če se mi je skisalo, preberite nadaljevanje. Morda vas česa naučim 😉 Potični del… So vzponi, ko smo carji in carice, vse je bleščeče in kičasto in fensi in šmensi. Vse klapa, vse špila. Sonce sije tudi, ko lije kot iz škafa. Prijatelji so najboljši, najbolj kul, plujemo po masleni reki, vsi se imamo radi, vsi se razumemo. Denarja kot pečka, objemi, lupčki, smeha kot listja. Čez noč… Hrsk. Prva razpoka v strugi maslene reke. Hrsk, hrsk… Maslena reka ponikne, ostane struga z ostrimi robovi in kamenjem. Sredi struge naš čoln poln krame, težek kot sto hudičev in neroden kot krava z zvezano nogo. O ja, prav ste ugotovili, gre za vampast del. In kaj ljudje običajno naredimo? Tulimo na čolnu in se nikamor ne premaknemo. Vijemo roke in preklinjamo usodo, ki je maslo poslala v maslena večna lovišča. “Kruta frdamana usoda se je spravila ravno name!!”. Jok in šmrc in jok in stok. “Zakaj se to dogaja ravno meni??? Zakaj ravno JAZ?! JAZ?! JAAAAA-buaaaaaaa-ZZZZZZ?!?!?” STOP. Naj prevrtim nazaj, na trenutek, ko čoln nasede. Kaj bi naredil MacGyver? … … … Pojma nimam 😆 Pojedel vampe? 😛 … … … Še vedno ne vem. Vem pa, kaj delam sama 😀 Najprej pogledam, če so še kje luže masla. Če so, vlečem čoln od luže do luže. Ni fajn, je precej naporno in zahteva človeka in pol. Pozna se na razpoloženju, na izjavah in neučenemu očesu bi se zdelo, da vlečna mula, t.j. jaz, oddaja čudne vibracije. Mogoče jih, mogoče jih ne. Ne zamenjevat tega s klicem na pomoč, ker ni. Če maslenih luž zmanjka ali so preveč na redko, se je najprej treba znebiti prtljage na čolnu. Odvreči vse. Če je čoln še vedno pretežek in če se celo najdejo sopotniki v čolnu, ki namenoma luknjajo dno… je čas za zamenjavo ne samo čolna, ampak tudi struge. Vem, kaj si mislite. “So potrebne tako drastične spremembe? Saj se da potrpeti… malo je treba stisniti zobe… saj bo…” Večni problem je strah. Strah pred spremembo. Strah pred novim. Strah pred tem, da pustiš vse stvari za seboj in greš. Strah pred tem, da zapustiš cono udobja, v kateri ni super fajn, a se da životarit. HVALA, AMPAK NE HVALA. Denar in (takšna ali drugačna) kariera mi nista vse, kaj šele titule. Vem, da sveta ne bom spremenila, ne bom pa dovolila, da svet na tak način spremeni mene. Ne vem, kaj o tem misli Chuck Norris, vendar sem prepričana, da bi se strinjal z mano v tem: strah je zato, da se ga zadrota. Dragi prijatelji, čas je, da spečem novo potico. Bo spet z vampi? Čisto možno. Nova struga, nov čoln, nove dogodivščine. Morda ne bo ravno maslena reka, a med in mleko ne bi bila slaba alternativa 😆 Če vaš čoln kdaj nasede, spustite dimni signal, zakurite čoln, če je treba, pridem po vas. Do takrat pa… ne bom huda za malo podpore pri norih avanturističnih načrtih 😉 Naj bo to ladja, učenje malih črnčkov in tibetančkov ali zgolj ždenje med ovcami… 😆

P.S.: Med pisanjem te objave niso bili pojedeni nobeni vampi. Ljubiteljem vampov se opravičujem za izbiro vampovske metafore, ampak … neizpodbitno dejstvo je in ostaja, da vampov (kot hrane) ne maram. Hvala za razumevanje 😆

Incident

Sanjala je o sveže pokošeni travi, ko je mimo njene glave priletela lončnica in se raztreščila na prafaktorje, da je zemljo razpršilo na vse strani neba. Pogledala je navzgor. V tretjem nadstropju starinske bajte je bilo odprto okno in če se je potrudila, je lahko iz trušča razbrala, da je govorec strašansko razburjen. Še zmeraj je zijala v odprto okno, ko se je na njem prikazal obraz skuštrane rdečelase ženske z razmaznim ličilom okoli oči in z več kot očitno zabuhlimi očmi od joka. Njuna pogleda sta se srečala. V tistem so vhodna vrata skorajda poletela s tečajev. Skoznje je planil čokat tip z obrito glavo in temnimi sončnimi očali. Komajda je zadržala smeh, ko je opazila, da je tesno oprijeta majica pokala po šivih zaradi vseh kipečih bicepsov, tricepsov in … rastočega vampa. “Oprosti! Pridi nazaj! Žal mi je!” Rdečelaska je hlipajoče visela na oknu in skušala ustaviti mišičnjaka. Tip se ni niti obrnil. Sedel je za volan starega mercedeza, katerega sedeži so delili usodo majice. Pokajoče zglodano usnje je definivno videlo boljše čase. Motor je kihnil, prdnil oblak črnega dima, gume so zacvilile in avto je bil le še privid. Hlipanje je ponehalo. Ozrla se je k ženski. “Ga še vidiš?” je ženska vprašala med pihanjem v robec. “Ne.” “Fajn,” vsi zobje s kočniki vred so se zasvetili v nasmešku, “sem se že bala, da se ga ne bom rešila.” Trenutek neprijetne zmedene tišine. “Sem lahko radovedna, kaj se je zgodilo?” “Tip je bil čisto preveč navezan na lončnico, ki mu jo je dala njegova stara, zato sem jo zabrisala skozi okno.” Rdečelaska je opazovala svoj odsev v oknu in si popravljala ličilo. “Ne razumem… zakaj si pa potem jokala?” “Ah to… ne skrbi, malecka. Jutri grem na avdicijo. Ja, rada bi bila igralka in vsaka vaja pride prav.”