Včasih je preveč… pač preveč

Hudo je, ko je telo šibko, a duh bi še, še, šeeeeee! Govorim o športanju, valda 🙂 Danes me je dohitela ena reč, ki se ji reče utrujenost. Petkov dolgi tek, sobotno lazenje na Celjsko kočo preko Hudičevega grabna, nedeljski treking 20km+ in squash, ponedeljkovo delo dolgo v noč, premetavanje zaradi sanj, torkovo zgodnje vstajanje, bicikliranje na Pohorje in popoldan še naprezanje telesa v malo drugačnih pogojih… ja, danes se počutim, kot da bi muha CC peljala z valjarjem preko mene. Ne gre za musklfiber, pač pa za splošno utrujenost. Mogoče sta mi škodila dva dni dopusta, a? :mrgreen: Tega dneva dopusta še ni konec, vendar so me že našli za nujne stvari, ki morajo biti narejene do jutri. V tem primeru bi telo še lahko, zdaj se pa duh upira 😆 FML! 😀 P.S.: Poročilo s treka še sledi, najprej moram opraviti tiste “tanujne” stvari 🙁 [EDIT] P.P.S.: Grem mal laufat, da se zbudim 🙂