Ko mlečni folk postane buhtelj

“Tudi če maš jajca, ni nujno da ti rata šmorn.” (prosto po Emkeju) Zadnja dva tedna sta bila težka kot sto mater – tako po dolžini kot po karakterju. Murphyju je spet špilalo v glavi, preigraval je cele tonske lestvice, ko pa se je lotil še kakofoničnega komada z Nespečnostjo in Neješčnostjo, sem mu postavila ultimat: ali on ali jaz. Rezultat? Vloga za ločitev. Vse kar sva imela, sva zbrcala na kup: celo goro spominov, čohanja za ušesi, pretepanja, mečkanja in božanja, mojo skrivno zacopanost in iskanje ‘The Kiss’. Nekajkrat sva se še zlasala, pobotala, spet zlasala, objemala z Nespečnostjo in Neješčnostjo in potem je bilo konec. Rekel je, da lahko dobim Spanec in nekaj Izkušenj, če žrtvujem skrivno Zacopanost in Željo po The Kiss. Kaj naj bi naredila?! Vzela sem moko, vodo, sol, zbrala jajca in … začela delat šmorn, kot se za mlečni folk spodobi. Emmmm, ja. Done. Did it again. (prosto po Emkeju). Pred ciljno enoosebno publiko sem premierno odigrala predstavo Zacopanost za telebajsike. In? I failed. Vsaj kar se šmorna tiče. Dobila sem marmeladne buhtlje. Nimam jih preveč rada, vendar so boljši od zažgane mase. Če tvoja enoosebna publika misli, da NI čas za šmorn, lahko narediš dve stvari: 1. vržeš maso stran, spokaš predpasnik in se jeziš, 2. greš preko vsega, preko sebe in se sprijazniš, da tud če maš jajca, ni nujno, da rata šmorn. Pač narediš buhtlje. Kaj zdaj? Jebatga. Murphy me je sicer spet nategnil na suho, ker še vedno ne spim tako, kot bi morala. Ampak… vsaj jajca se ne bodo pokvarila 😀 Tudi moja usoda se ne bo naprej štrikala kar sama od sebe. Nope. Čas je za spremembo vzorca v tem štrikanem kvačkanju. 🙂

Ena za dušo, kričanje in kozja metamorfoza

Ne pridem ti pod kožo. Jeziš me in vznemirjaš; sem vešča, ti ogenj, jezim se. Vsakič, ko hočem stran, v temo, me potegne nazaj. Rada bi ti povedala toliko stvari, a ne upam. Prpa. Raje kvasim bedarije in se zgubljam v besedah. Bojim se, da se boš obrnil in šel. Rušilna moč tega bi bila hujša od tornada v meni. Rada bi šla s prsti skozi tvoje lase. Grem. Vsaj tisočkrat. V mislih. Ko te najmanj pričakujem, padeš v sanje. Glej, spomnim se tvojih besed, res, vem. Racionaliziram, eliminiram, zanikujem, prepričujem se in dopovedujem, da je “ne” edina možnost. V hipu odživim tri življenja: s tabo, brez tebe, brez ljudi. Predstavljam si, da se zgodi nemogoče in da se svet obrne na glavo. Ugotovim, da se bo svet zaradi vztrajnosti obrnil nazaj. Vem. Ampak… Želim ga zanihati. Ne razumem se. Kričim. Metamorfoza bo enkrat dokončna, obljubim, cikli se bodo nehali. Niti vedel ne boš. In potem bo vse vredu. It’s gonna be alright.

Rabi se majster

Fajn je, če je mal zidarja, ker je moj mentalni zid, v katerega butam z glavo, že čist razmajan. Nadalje je fajn, če je mal mehanika, da bo porihtal moje medgalaktično plovilo. Zaenkrat gre še samo po cesti in sliši na ime Leteči tepih. Delam na tem, da bi šlo še po vodi, zraku in po/v medplanetarni črni snovi, vendar za to potrebujem malo pomoči. Še bolj nadalje je fajn, če je malo psihologa s ščepcem filozofa, da bova lahko skupaj ugotavljala, kako utopično čudna sva ali pa je narobe čudna druga stran. Še najbolj fajn je, če je moški, da se najini mesečni periodi slučajno ne bi ujeli. Ker potem bi bila štala. Zmajevska štala. No, če bo že moški, je tudi fajn, če mu ustreza moja družba, glas in stas, ker, po pravici povedano, hudo dvomim, da bom kdaj dosegla določene kriterije. Razen… ko bom objedena od črvov. Ta fajn-kriterij je še toliko bolj pomemben, ker bo moral zraven na medgalaktične misije, valda. Če se bova celo pot gledala kot marmelada in zaseka na istem kosu kruha… ne bo dobro. Eh, ja, fajn je tudi, če bo tudi meni ustrezala njegova družba, se razume. Sicer postanem dokaj neprijetna… in začnem butati z glavo v zid, se umikati in bežati. A da je to normalno? Prav. To je to. Plačilo? Chili con carne in doma pečen kruh, vožnja z letečim tepihom in moja über prijetna družba (ko in če nisem ravno tečna). Ha. Ha ha. Mwahahaha! P.S.: Čakam na naslednjo rundo butanja v zid, zato vse te neumnosti…