Kako sva z Murfakom pojasnila mlečni misterij

Oni dan sva z Murfakom naletela na zanimivo raziskovalno vprašanje: “Sam neki.. tip, ki je odkril mleko (žblj tisoče let nazaj), ne? Kaj dfak je delal s kravo???” Strogo resna znanstvenika kot sva, sva se  nemudoma lotila raziskovanja, da bi enkrat za vselej razjasnila in pojasnila mlečni misterij. Morate se zavedati, da ne gre za vprašanje tipa “kaj je bilo prej, kokoš ali jajce“, ne, tokrat je stvar veliko resnejša. Mleko. Kravje mleko. Pijemo ga skoraj vsak dan. Pravzaprav ne vsi – nekaterim mehaniki še niso popravili okvarjenega mlekoprebavnega mehanizma (glej hipolaktazija). In ne, to ni fičr, to je bug, sva z Murfakom enotnega mnenja. Dejstvo, da oba rada pijeva mleko v kavi, jeva jogurte, le s sirom se grdo gledava, nima čisto nič s tem.
Najino mnenje je zmeraj objektivno, t.j. neodvisno od najinih občutij, prepričanj in vrednot. Resnica in samo resnica über alles.
Iz najbolj zanesljivega vira na svetu sva izbrskala zanimivo  in preverjeno dejstvo, da je živalsko mleko (mlek, mlejko, mljek) prisotno v naši prehrani že od leta 5000 p.n.š. (mlečni produkti baje že prej, okoli 6500 p.n.š.)  in da se je vse skupaj začelo na Srednjem Vzhodu. Več najini internetni viri niso povedali, zato sva morala poiskati druge verodostojne vire o mlečnem misteriju. Po napornem brskanju v prašnih arhivih ene izmed prastarih norveških knjižnic sva po treh alergijskih napadih zaradi prahu in dveh invazijah psihopatskih, neuravnovešenih pajkov našla skrivnostno črno bukvico. Napisana je bila deloma v latinščini, deloma v klinopisu in nekaj malega v predjamskih kracah. Dala sva jo prevesti. V knjigi je bilo celo poglavje namenjeno zgodovini mleka. Pravi takole: “Bil je čas cvetenja divjih travic, Čudna Kosmata Bitja z Rogovi in Rožnatimi Palčkami na Trebuhu  so se mirno sprehajala naokoli, svet je bil lep in Hrmphk Hrmphk je bil najpogumnejši lovec v votlini. Bil je čisto navaden dan leta 13 po Udomačitvi  Čudnih Kosmatih Bitij z Rogovi in Rožnatimi Palčkami na Trebuhu in Hrmphk Hrmphk je eksperimentiral z usnjenimi trakci na krpah, ki jih je imel ovite okoli stopal. Hotel je narediti vtis na votlinsko krasotico Mmmhmmko. Motal in motal je trakce in nekako zmotovili dokaj vijugasto reč. V tistem je nekaj centimetrov stran stekla Štirtaca Hrana, zelo okusna žival, ki so jo le redko videli, kaj šele, da bi jo imeli priliko ujeti. Hrmphk Hrmphk se je zagnal za Štiritaco Hrano kot budalo, se spotaknil zaradi vijugasto zamotanih usnjenih trakcev in zgrmel čez rob prepada. V zadnjem hipu se je ujel za grmiček na robu in obvisel kot zadnji votlinski Bibek. Bibek so takrat klicali najbolj nerodnega prebivalca votline. Mnogo let kasneje je malo pred smrtjo povedal, da je takrat razmišljal, da raje umre, kot da ga sovotlinjaki vidijo viseti kot Bibeka.  Ravno, ko je hotel spustiti grmiček in se junaško posloviti od sveta, je mimo prišlo radovedno Čudno Kosmato Bitje z Rožnatimi Palčkami na Trebuhu. Hrmphk Hrmphk je v duhu samoohranitvenega nagona zagrabil prvo, kar mu je prišlo pod roko. Bila je rožnata palčka na trebuhu. Prijel se je in stisnil. Špric! nekaj belega v obraz in usta kot strela z jasnega. Izpljunil je, ker je mislil, da je stvar strupena. Čudno Kosmato Bitje se je prestrašilo nenadnega posega v intimni prostor rožnatih palčk, zato je začelo vleči. Hrmphk Hrmphk je takoj dojel možnost rešitve. Še z drugo roko je zagrbil za eno izmed palčk. Špric! v obraz. Kljub temu ni spustil palčk. Ubogo prestrašeno Čudno Kosmato Bitje je vleklo kot zmešano. Hrmphk Hrmphk je bil rešen. Ko se je nadihal in zahvalil Čudnemu Kosmatemu Bitju za nenadejano rešitev, se je nehote obliznil. Bela tekočina je bila sladkastega okusa. Še vedno ni vedel, ali je strupeno ali ne. Obležal je na robu prepada, da bi videl, ali mu bo uspelo preživeti do sončnega zahoda. Mislil je, da je umrl, ko ga je nazaj v življenje priklical znan nežen glasek. Bilo je jutro in nad njim je slonela Mmmhmmka. Skočil je pokonci, podrl Mmmhmmko in jo od veselja za lase odvlekel v votlino. Vsem v votlini je razglasil, da je našel novo vrsto hrane in da je zato tako pomemben, da si lahko kar prisvoji Mmmhmmko. Ta ga je po govoru kljub solzam v očeh zaradi vlečenja za lase zaljubljeno gledala. Tistega dne je bilo v votlini rajanje, priredili so ples v čast Čudnim Kosmatim Bitjem z Rožnatimi Palčkami in jih preimenovali v Krave, belo tekočino iz Rožnatih Palčk pa Mleko. Vse ostalo je zgodovina.” Od veselja nad tako redko in izredno pomembno najdbo za človeštvo sva se z Murfakom razjokala drug drugemu na rami. Veste, takšne stvari je težko priznati pred očmi javnosti, vendar želiva, da niti za sekundo ne podvomite v naju, v najine raziskovalne in znanstvene metode. Zdaj, ko je mlečni misterij pojasnjen v občo dobrobit, se morava vrniti k pisanju najinega članka. Tako lepo nama je pri srcu, ko razrešiva misterij. Vam ni?

Kako sva z Murfakom rešila Evropo in pol sveta

Ljudje smo neumna bitja, probleme si delamo tam, kjer jih sploh ni treba. Recimo pri potovanju z letali. Islandski vulkanček kihne in že je tričetrt Evrope prisiljene v štrikanje spodnjih gat doma. Dalje, v moji ljubi Sloveniji se gremo čistilne akcije, kjer pridni ljudje skupčkajo smeti iz okoliških grabnov samo zato, da nekaj nemarnim prascem naredijo več prostora za nove.
Nemarni prasci, naj vas strela počil direkt sred čela, ko boste iz avta odmetavali smeti, da vas razsvetli. Novodobno razsvetljenstvo takorekoč. Še kul boste zgledali, pravi smetarski Harryji Potterji.
Naprej, a ne bistveno dlje kot prej: vsi nas opozarjajo, da moramo iskati alternativne vire energije, ali vsaj alternativne načine pridobivanja el. energije. Zakaj enostavno ne vprašajo MacGyverja? Stvari se resnično poenostavijo, če se človek ustavi in vpraša: “What would MacGyver do?” Z Murfakom sva ravno zajtrkovala, mimogrede ošvrknila novice, da bi videla, kakšne lumparije trenutno zganjajo ljudje, čivave in vulkan(c)i okoli naju. V žaru spontane ljubezenske predanosti sva se spogledala in v en glas zavpila: “What would MacGyver do?” Med lupčkanjem nama je uspelo sleči pulover, prevrniti mizo in kredenco … slednjič sva le našla kos nepopisanega papirja. Strast naju je popolnoma zaslepila. Grizljala sva svinčnik vsak na svojem koncu, jaz na radirkinem, Murfak na grafitnem. Po intenzivnem izmenjavanju slinjenja konice in čečkanja po papirju je naposled le prilezel na svet. Najin otrok. Zavreščal je na ves glas. Poimenovala sva ga… “The Broom Project“.

Najin otrok je najlepše in najenostavnejše bitje na svetu. Če zanemarimo, da ni bitje. Spočet je bil v duhu različice Ockhamove britve: “Ne kompliciraj! Uporabi, kar imaš, al pa vprašaj MacGyverja”. Metla. Kako preprosta, elegantna in dostopna rešitev! S solzami v kotičkih očeh sva strmela v najino bitjece. Poglejte: metla, skoraj vsako gospodinjstvo jo ima. Rešitev osnovnih problemov: svinjarija in pomanjkanje električne energije. Čeprav nobeden od naju z Murfakom ni pretirano fizikalno podkovan, sva prepričana, da se da iz trenja dobiti električno energijo. Prvo trenje se pojavi pri drgnjenju metlinih ščetin s tlemi, drugo trenje se pojavi med trkanjem prašnih delcev. Dvojni trki! O lepota, o preprostost! Če niste ravno energijsko varčni, boste morali trkati še s sosedi; trkate lahko z glavami (izven dosega projekta) ali uprizorite boj z metlami. Vse bo čisto in še elektriko boste imeli. O lepota, o preprostost! Rešitev prevažanja v izrednih razmerah: občutljivost letalskih motorjev na prašne delce. Ljudje, naš dolgoročni spomin ni piškavega oreha vreden! Ali nam niso že vešče, coprnice, čarovnice pokazale ekološkega načina prevoza? A nam niso? Seveda so! Topoglavi trmasti inženirji so seveda morali nahraniti svoj ego, razvili so požrešne strojne beštije in zameglili človeško razsodnost, izbrisali starodavni spomin! Nihče več ne zna uporabljati metle za letenje! O groza, o neumnost! Z Murfakom sva se po dolgotrajni meditaciji, sprostitvenem doldajanju in juhi iz korenja spomnila, kako zakurblati metlo. Metlo je treba postaviti pod kotom 33° glede na navpičnico (glejte sliko). Potem se jo nežno podrgne dvakrat na levi in dvakrat na desni. Ko zaslišite nežen “Taka! Taka! Taka”, je metla pripravljena za vzlet. Ni najbolj elegantno prevozno sredstvo, omogoča tudi špeganje pod kiklo, kar ni vedno najlepši prizor, vendar je EKO in BIO! Če med letom iz npr. Ljubljane v Bergen ali Frankfurt ali Oslo naletite na oblak vulkanskega prahu, se vam ni treba bati. Metla odbije vse prašne delce. Zato je bila ustvarjena! Priporočena je nošnja čelade ali vsaj zaščitnih očal, da vam kak delec ne prileti v oči. Preprosto! Krasno! Ljubko! Eko! Bio! Bio! Bio! A nisva z Murfakom super, ker deliva vse to z vami?  Seveda sva in imava vas rada. :kiss: