Ko mali zeleni…

Ko mali zeleni zgubijo ključe svoje vesoljske ladje, je štala. V soboto sem se mudila v Celju, bila sem povabljena na maturantski ples… kot gledalka (in glodalka). Ne bi predolgo o tem, da sem imela zgrešeno idejo o tem, kje se nahaja dvorana Golovec. Še dobro, da sem bila 45 minut prezgodnja, kljub snegu. Ja, drugi so zamujali pol ure.V avtu sem imela čas razmisliti, se na skrivaj hihitati in pisati bedarije. Ampak o tem kdaj drugič. Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?! Počasi! Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem. Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi? Bingo! Naravnost pred naše oči. V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene! Prilagam dokazno gradivo:

HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!