Viva la Vitamini

Položil me je, prasec. Branila sem se z vsemi štirimi, a mu je nekako uspelo priti mimo moje obrambe. Preživela sva vikend v postelji, se mečkala in premetavala. Sledil mi je v kuhinjo, v kopalnico, na vsak način je hotel ždeti z mano za računalnikom, a mu nisem pustila. Na koncu mi ga je uspelo obvladati. Govorim o virusu, ja?! :mrgreen:

virus

Vamos na Vitaminos! Limone, pomaranče, kiviji, pazite se! Sparkica gre! :mrgreen:

On in jaz … in on

Pobiralo me je… Zaprla sem oči in samo uživala, kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Na srečo so bile zraven mene samo še tri starejše gospe, ki se niso zmenile zame. Mislim, da sem celo mičkeno zastokala. Bil je moj najboljši, moj nepopisljiv, moj prvi… raviol z rukolo in mascarponejem. Vsak naslednji je ponesel naslado stopnjo višje. Zapirala in odpirala sem oči, brbončicam se je mešalo. Ajd, vem: gre samo za testo, malo skute, malo rukole, omako in mascarpone… ampak, meni se je mešalo. Nisem bila prvič v tem lokalu na testeninah. Nedobrih testenin v njem še nisem jedla. Ampak tokrat … mmm … ne samo dobro … Vedno sedem tako, da vidim odprtino v kuhinjo, skozi katero sporočajo naročila in skozi katero kuhar poda pripravljeno mojstrovino. Odprtina je ravno tako majhna, da vidim le kuharjeve roke. Te roke me pomirjajo, ko čarajo. Včasih vidim le sence, včasih ujamem rokav. “Je bilo dobro?” me je vprašala. “Ne, ni bilo dobro,” sem ji takoj odvrnila, “bilo je… božansko!” Bila je prijetno presenečena, ni pričakovala, da se bom tako odzvala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem zaznala premikanje za polovično steno, ki loči solatni bar od kuhinje. Obrnila sem glavo in ga ujela. :mrgreen: Za dve sekundi sem se zazrla kuharju v oči. Potem je sramežljivo mrknil za steno. Obrnila sem se nazaj k njej … “Vse pohvale kuharju.” Spet sem jo ujela nepripravljeno. “Danes bom sanjala te testenine.” Zasmejala se je z mano vred. Zaprla sem vrata za seboj. Prisegla bi, da me je spremljal par oči. 😀 Z nasmeškom na obrazu in s tistim prijetnim občutkom tam… pri želodcu … sem odpeketala nazaj v službo. Nekaj vam povem: tale kuhar je hudo simpatičen, kar je sicer fajn, ni pa poanta te štorije. Poanta te štorije je ta: on kuha s srcem. In to se pozna.

Laško je dalo za rundo ali Eksistencializem po Sparkičino (2.del)

(… nadaljevanje 1. dela Munchhausenovske trek-dogodivščine v Laškem in na okoliških pod kotom prislonjenih ravninah …) Če mislite, da se sneg ne more vžgati, me še niste videli v akciji pri spustu in podžgane z jezico eksplozivne moči pasje bombice. Sneg in blato sta frčala na vse strani. Srečala sem skupino pohodnikov in za bežen trenutek sem se počutila kot Mojzesina, ker so se (verjetno zaradi lastne varnosti) razmaknili kot morje… Saj ne, da bi jim iz jeze kaj naredila, le ustavit se nisem mogla. :mrgreen: Kljub temu plemenitemu dejanju se niso mogli izogniti pljusku “Ha! Mene odpisat?! Jim bom že pokazala!“. Babe pač. Nauk #6. 😀 Potem sem ga zagledala. Glede na stopnjo blatnosti, napol blazen pogled in za pas pripopan zemljevid zanj ni bilo dvoma, kdo sem. Glede na presenečen pogled in vprašanje “Ste vi 212?”, tudi zame ni bilo dvoma, kdo je. Pretehtala sem možnosti in takoj izločila kepanje ter žnaranje. Če bi bil moj vrstnik, mu postavitev v sneg na glavo ne bi ušla. Ker pa je bil prijazen gospod, sva se čisto lepo in normalno zmenila, da moram naprej. 😀
Nauk #9: Manjše (in mlajše) od sebe je dovoljeno postaviti na glavo v sneg. Ostale se lahko samo previdno grdo pogleda.
Pritekla sem na Kal. V navodilih je pisalo, da je kontrola ob igrišču pred planinskim domom. Kontrole ni bilo nikjer, megla pa taka, da bi bila mama Megla ponosna nanjo. Ker nisem nič pametnega videla, sem skorajda po vseh štirih tipala za sledmi v snegu. Pozijala sem na otroško igrišče desno od doma. Nič. Zijala sem na fuzbalsko igrišče direkt pred domom. Nič. Nekaj stopinj je bilo, vendar zdaleč premalo za potencialno kontrolno točko. Skoraj sem začela odmotavati trakce in žlauhce, da bi se dokopala do fotoaparata in naredila avtoportret treking Jetija, ko se je na vratih doma pojavil obraz. Točko so prestavili v notranjost, da se ne bi prehladila. Točka, ne jaz. :mrgreen: Pričakovali so me (“Aha, ti si 212.“). Pofočkala sem se in pri odhodu na vratih srečala… taistega gospoda, ki se je izognil kepanju. Upam, da ga nisem preveč grdo pogledala. 😆
Nauk #10: Razmišljanje izven škatle (navodil) ni prepovedano, prej zaželeno. Sploh če je zunaj mrzlo.
Za naslednjo točko je pisalo, da nadaljujemo poljubno. Za nameček je megla dobila mlade. Tega sem se bala. Če ne bi bilo snega in megle, se sploh ne bi zavzela. Počez, čez drn in strn, malo po štirih in malo po riti je namreč moj osebni treking stil, zaščitni znak tako-rekoč. Poleg zadnjega mesta na ultri. :mrgreen: Sem kot Coca-Cola, ampak boljša. 😆 Oba z GPS-om sva skomignila z rameni in šla usodi naproti. Zakorakala sem po cesti in čez čas se mi je zazdelo (po zemljevidu sodeč), da ne bo preveč dobro, če nadaljujem. Doma so mi zmeraj govorili, da najlažja (asfaltna) pot ni vedno najboljša. Za spremembo sem se odločila, da prisluhnem temu glasu iz mladosti. Neustrašno sem zagazila v neshojen sneg.
Nauk #11: Najlažja in najbolj shojena pot ni vedno najboljša. Je pa običajno najudobnejša, čeprav gre okoli riti v žep.
Boljše bi bilo, da se ne bi poslušala. Drugič čepe v ušesa! 😆 Bolščala sem v GPS, ker je to bilo edino, kar sem videla zaradi vedno gostejše megle. Začelo me je zebsti, bila sem premočena od glave do pet – tace sem imela mokre od knajpanja in dodatno od snega, ostalo pa od potu in megle. Zapihal je leden veter, po GPS-u sodeč bi morala prečkati markirano pot, jaz pa niti dreves nisem videla, kaj šele kakšno markacijo?! Zmagovalna kombinacija. Spomnila sem se, da sem v rukzak spakirala rokavice in dodaten neprepihljiv anorak. Trakcem in žlauhcem se je nasmejala rit, ker sem jih spet prešlatala in razmotala.
Nauk #12: Včasih se je vseeno dobro poslušati … in v rukzak shraniti kakšno stvar več … ter vzeti pohodniške palice.
Oblečena sem tavala malo sem, malo tja, vmes mi je drselo po snegu in premočeni travi. Skoraj sem že preklopila na preklinjevalni bemti-način in ne boste verjeli, za hipec sem celo pomislila, da bi se vrnila nazaj do koče, češ “tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odstopiti“. Nezaslišano, vem. Zamrmrala sem si “Izgovori, izgovori …” in iskala naprej. Ne morem pametovati o naukih (npr. #8), če se jih potem ne bi držala! Fanfare! Zagledala sem drevo in na drevesu markacijo. Poleg tega sem nekoliko nižje zaslišala glasove. Vklopila sem turbo, pritekla do avtomobila na cesti (ja! tisti cesti od prej, le da malo nižje) in zagledala … Janeza Korošca. Janez je meni kot Yoda Lukeu Skywalkerju. 😀 Ni odveč omeniti, da je eden izmed glavnih pri treking ligi.
Nauk #13: Yoda ni nujno majhno, zeleno in modro bitje, ki smešno govori. Lahko je visok, prijazen in super fajn dedc, ki ga skrbi za v megli zablodele duše in ki ima rad zagonetke na trekingu (“za predel je značilen mešan gozd z jelkami”) 😀
Brez dodatnih Janezovih napotkov bi verjetno še zdaj iskala KT9 (navodila iz kuverte). KT8 so namreč prestavili in pri iskanju bi naredila krog okoli riti, pa še enega in če se kaj poznam, še kakšnega zraven, preden bi prišla do KT9. 😀 Nadaljevanje je potekalo brez zapletov. Čez Ostri vrh sem si pela, pokazalo se je celo sonce! Iz Babe sta med prečenjem nastali dve (ena živa, ena malo manj), nakar sem pri lovskem domu pod Govškim brdom pobrala še prijaznega laškega knapa (treking prostovoljca) in kontrolno točko ter z njima odpeketala do Hude jame. Med Mrzlico in Hudo jamo sem pri kontrolnih točkah s človeško posadko opazila efekt gluhega telefona. Vsi so me vprašali, če sem številka 212, zraven pa dodali, da so jih poklicali in jim povedali, da “pride ena mlada, fejst/lušna punca“. Ne vem, kje so to pobrali, ker je jaz nisem nikjer srečala! :mrgreen: Po moje so jo ugrabili na poti.
Nauk #14: Efekt gluhega telefona se z razdaljo krepi, ne glede na operaterja in ne glede na znamko telefona! 😆
Iz Hude jame sem splezala nazaj na breg, na Šmihelu pomahala prijateljem, potem pa usekala še zadnjič počez do cerkvice Sv. Krištofa (predzadnja KT). Tule sem se že režala kot pečena mačka, kajti cilj je bil na dosegu roke. In prišla sem pred temo! Ne samo to! mislila sem, da bom prišla pravočasno (pred začetkom) na zaključno podelitev, ki bi se naj začela ob 17.00. Ob 16.25 sem čakala na prehodu in preklinjala vlak, ki se ni hotel spraviti s postaje. Ko je končno odpeljal … se je iz druge strani prikazal še eden. Skoraj prepričana sem, da je čakal za ovinkom, da bom prišla do prehoda in da me bo potem lahko oviral. Mamico mu vlakovsko! Med čakanjem sem opazovala ciljni prostor. Nikjer ni bilo žive duše, nikjer več cilja … Trikrat sem pogledala okol, če sem prišla v pravo Laško.  😕 Videti je bilo je isto kot pred osmimi urami, le … preveč prazno je bilo — kot da ta dan ne bi bilo ničesar. “Menda ja nisem VSEGA zamudila?! Ne že spet …” Ob 16.35 sem končno uspela prečkati progo (ja, vem, prej bi prišla okoli in skozi podhod) in previdno zavila proti recepciji hotela. Stopila sem skozi vrata in… padla naravnost na podelitev nagrad. O lubi bog, o tristo kosmatih zajcev! 😆 Situacija je bila še bolj komična, ko so zame prekinili podeljevanje in me je Janez (ja, Yoda) pred vsemi pozdravil. Sledil je bučen aplavz. 😆 Ko bi vedeli, kako mi je bilo nerodno … ampak morala sem povedati, da sem prišla, da me slučajno ne bi iskali po lisičjih brlogih. 😆 Zdaj vem, da moram naslednjič prinest zraven vrečko, da si jo dam na glavo … mogoče pa tudi ne! 😀
Nauk #15: Hec mora bit, pa čeprav na lasten račun. Kam bi pa prišli, če se ne bi znali smejat na svoj račun! 😆
Glede na svojo fizično pripravljenost v zadnjih treh mesecih (pisanje & zagovor doktorata ter služba od jutra do večera so pustili posledice na njej)  in na rezultate (null-koma-jozef odstopov), sem absolutna zmagovalka. Zase. Drugo niti ni pomembno. 😉 Doma na kavču (se) bolj malo dogaja, ne da? Tudi “mogoče bom naslednjič”  še ni prišel daleč. 😉
Nauk #16: Najlepše je, ko tečeš/hodiš/počneš nekaj za svojo dušo … pri tem spoznavaš same fajn ljudi in se zabavaš kljub žuljem, mokrim tacam ali bolečinam.  😉
Na (mojo) žalost je treking liga za letos zaključena. Drugo leto se bom vseeno potrudila prepustiti tole izkušnjo še komu drugemu — ne smem biti preveč sebična. :mrgreen: Kaj pa do takrat? Zgleda, da se bom učila smučat/bordat/tečt na smučeh. 😆 Zimska avantura je rekla, da ima zame mesto. 😆 Zadnje ali ne-zadnje, glavno, da se bomo imeli fajn!