Miljaužent let za opicami

Fuf! Huh? Kam so šli dnevi??? Nazadnje sem še lovila vampirja na Gorjancih, vsaj na blogu, v realnosti pa sem ušpičila hudiča in pol. Recimo … rešila sem se mlinskega kamna, ki mi je visel za vratom. Juhej! Če me niso napizdili, lahko zdaj pišem recepte … mogoče res le za kavo, aspirin, nalgesin in alkohol … ampak, ajd, hudiču ne bomo gledali v nosnice, konju pa ne v zobe 😀 Eni temu rečejo doktorat, jaz pa temu pravim lekajmijeblotrebategapapirja?! 😆 Nič se ni spremenilo, no… razen tega, da sem dobila še več dela. Še kar naprej sem sparkica, ki preklinja, se reži, zganja bedarije in Rokiju Modrorokemu išče babo. (Z)vodnica takorekoč 😆 Od Gorjancev naprej (vključno z Gorjanci, če sem odkrita!) sem spoznala celo malo četo hudo fajn ljudi, se preganjala po Velenju s superžensko, ki sliši na ime Diana, lazila poprek in počez čez Učko z novimi-starimi hrvaškimi prijatli in Sebastjani ostala dolžna 20 kun. Seba, nisem pozabila, svizci nemarni še niso zavili tiste gromozanske čokolade, ki jo dobiš v zahvalo 😉 Ampak to je že druga zgodba … Kaj bo miljaužent let za opicami? Ne vem. Konec sveta mogoče 😆