Avantura in doldajanje do onemoglosti

V soboto sem jo zgubila … avantursko nedolžnost. :mrgreen: Kriva je Škofjeloška mestna avantura, kjer smo se dajali gor in dol. Alo!!! Že vidim zgrožene poglede. Če pričakujete pregrešno pogrošno zgodbo, polno žgečkljivih scen in nagEcev… emmm … ste na napačni strani. 😆 Skoraj dva meseca pred avanturo… sparkica je iskala nekoga, ki bi bil dovolj nor in dovolj mahnjen na dogodivščine, da bi šel z njo na Škofjeloško avanturo. Po srečnem naključju je Matej (kolega s kajtanja) ugotovil, da za to avanturo še nima kamerada in ja, da se je pripravljen žrtvovati :mrgreen: Matej in Mateja, neustrašni avanturistični duo, eden velik blizu metra devetdeset, druga bližje metru in žiletki… hehe, bila sva zanimivi pojavi, definitivno 😛 Vseh 14 dni prej… sparkica je potila krvavi pot (tako se reče, ni bilo masakerja!) in bila ves čas takorekoč v prisilnem mirovanju. Zlila se je v eno s stolom in tipkovnico, oči so ji švigale levo in desno, uboga reva (ki je za 90% sranja kriva čisto sama) ni šla niti tečt. Niti enkrat. G.r.o.z.l.j.i.v.o. Zatekale so ji noge (čeprav ni noseča), imela je strašne krče v njih (čeprav je pila magnezij), počutila se je über grozno. Če ne bi bila prijavnina za škofjeloško avanturo že plačana, verjetno ne bi brali tega. Zagotovo ne bi brali tega. Ampak, ker to berete, se je očitno nekaj zgodilo… Petek, 20:00 (zvečer, valda) Vso potrebno opremo sem zvlekla na sredo sobe, bilo je je za pol avta. Priznam, bicikla in rolerjev nisem zvlekla na sredo sobe, pa je bilo robe še vedno za pol avta. Kako-pa-drugače. Začela se je eliminacija in na koncu (okoli 23:30) sem ostala z dvema rukzakcema in eno torbo. Za en popoldan in eno spanje na seniku. Sama sebi sem čestitala za tako uspešno kompresijo in se spokala spat! Sobota 3:50 (zjutraj, ja, ob 7:00 je bilo treba biti v Škofji Loki, ki ni za sosednjim vogalom) Kolo in rolerji so že čakali v avtu, zmetala sem not še ostalo kramo: spalko, dva rukzakca, torbo, dvojne tekaške čevlje, ene kolesarske čevlje, kolesarsko čelado in vrečo upanja, da me ne bodo grabili krči po nogah in da bom zmogla preizkušnjo. Verjemite, da 14 dni totalnega mirovanja načne še tako dobro kondicijo. Mimogrede, Leteči tepih (francoski kozolc aka scenic) je več kot fantastičen! Če daš ven zadnje sedeže, lahko v prtljažnik spraviš celo mastodonta z zobno ščetko in kalodontom vred. (Mastodont in kalodont sta v prejšnji povedi zgolj zaradi rime.) 5:00 Po kavi, lahkem zajtrku, navijanju las in popolnem make-upu (zadnji dve točki sta čista laž) je bilo treba na pot. Če ste na avtocesti do Ljubljane zapazili čudno bitje, ki je na ves glas pelo in vreščalo, obstaja velika verjetnost, da sem to bila jaz (minus vreščanje). 7:10 Malo zalutala, pa tudi prilutala nazaj … na pravo cesto in končno na predvideni parking v Škofje Loki. Obvozi pač, cesta v izgradnji. 7.45 – 9.00 Matejev prihod, prevzem štartne številke in skrivnostnega zemljevida, Matejevo študiranje zemljevida, moje pošiljanje priprošenj nogam, naj ne zajebavajo, logistične mahinacije (stvari iz enega rukzaka v drugega, pa v torbo, nazaj iz torbe, odlivanje vode iz meha), indijanski plesi za segrevanje, koorje postavanje pred štartom, nervozno (nevidno) grizljanje levega kotička spodnje ustnice, opazovanje sramežljivega aerobičnega segrevanja (sramežljivi s(m)o bili tekmovalci, voditeljica je bila super)… in končno …. štart! Naslednje stvari so se dogajale med 9:00 in 17:30 uro. Morali se boste zadovoljiti s takšno časovno opredelitvijo, ker noben izmed naju (Matej & Mateja) ni imel ure. LOL!, ja, vem. 😆 Ker sva štartala kot druga, sva ugotovila, da ne bo nič s strategijo zasledovanja in da bova morala sama odkrivati poti po principu poskusi pot – lopni se po betici – obrni – teči v drugo smer. Na mojo srečo po zaslugi Matejevega super navigacijskega občutka ni bilo veliko lopanja po betici. Prvi del (do 11. kontrolne točke) je potekal v centru mesta in bližnji okolici. Padla je prva kontrolna točka, nato še druga točka. Po prvih nekaj kilometrih sem že malo čutila noge in si mislila “če bom tole danes zdržala, sem dobra …“. Začela sem ponavljati mantro o peresni lahkotnosti nog in ja, ja, ja, ni mambodžambo, pomagalo je. Sledile so tretja, četrta, peta (gor, pa dol, malo levo, malo desno, malo čez travnik, malo po ulicah) … in končno šesta. Presenečenje. Reka. Ob reki drevesa. Na drevesih vrvi čez reko. Jap, treba se je bilo pripeti na vrv in se spustiti čez reko. Mislila sem, da me bo strah. Me je bilo? Niti malo! Adrenalin je kar pljuskal po žilah. Matej se je spustil čez in medtem, ko sem se odločala, po kateri vrvi od treh bi se spustila čez (vse tri so bile zasedene), se je nekaj tekmovalcev vrinilo vmes in hehe, smešno, povedati moram, da so imeli dedci (večji od mene) težave pri plezanju na drevo. 😆 No, vsaj v nečem sem jih posekala. V treh potezah sem bila na drevesu in že bingljala na vrv. Tri, štiri in pognala sem se v praznino. Šlo je kot strela, ker je vrv malo visela. Z glavo naprej sem drvela (malo pretiravanja ne škodi) drugemu bregu naproti in si pomagala z rokami, da je šlo še hitreje. O šit! Nisem se spomnila, da se na drugi strani verjetno vrv tudi dvigne. Če se že nisem prej spomnila, sem kmalu začutila v rokah, ko mi je začelo zmanjkovati moči. Zadnja dva metra do drugega brega sem se komaj kaj privlekla. Dečko na drugi strani, ki je pomagal na “ženski” vrvi, me je spodbujal in odleglo mi je, ko je rekel: “Daj noge na vrv, zdaj se pa dvigni… in spusti.” Vmes me je odpel z vrvi. Seveda sem ga ubogala in se spustila. KABOOOOM! 😀 Z metra in pol sem se zložila po tleh kot hlod (seveda s čelado na glavi). 😀 Zakaj? Ker mi je a) zmanjkalo moči in b) zdrsnilo zaradi rokavic. 😀 Dečko in ostali, ki so pomagali na drugih vrveh, so prebledeli … “A si vredu?” je previdno vprašal. “Valda! Že kaj hujšega sem dala skozi,” sem čisto skulirano odvrnila, v sebi pa se zahvaljevala teti Pehti in stricu Bedancu, da sem pred padcem držala jezik za zobmi, ne med njimi (kot imam grdo navado — to se vidi tudi na fotkah). 😀 Matej me je smeje čakal takoj za prvim grmovjem. Rekel je, da ni nič videl, ampak da je slišal. Hehe, si kar mislim, kaj je slišal, ja. Moj neroden KAABOOOM! 😀 Ne mislit, da me je ta pripetljaj spravil s tira. No go Joe! 😀 Oddrvela sva naprej — vsaj meni se je zdelo, da sva drvela, Matej je lepo ležerno hodil s svojimi dolgimi kraki :mrgreen: Obdelala sva še preostale točke do devete, kjer nas je čakalo … aha … ja … presenečenje, valda! 😀 Zastavica na drugi strani reke (Sora). Most je bil čisto predaleč, sploh pa ne bi bilo zabavno… Režala sem se kot pečen mačorin, v zadnjih korakih do vode sezula copate in nogavice in z bojnim krikom (tihim seveda) skupaj z drugimi zagazila v ledeno mrzlo vodo. Režala sem se vse do trenutka, ko sem se spomnila, da sem (pametna kot vijolica) spravila ključe od avta v nahrbtnik … na svojem hrbtu. Raje nisem niti pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi se zmočili. Frdamana elektonika. 😛 Po napotkih gledalcev, ki so se neizmerno zabavali (saj smo se mi ostali tudi) ob pogledu na tacajoče monstrume v ledenici, smo gazili malo levo, malo desno, da bi našli prehode, kjer bi bila voda nižja. Na koncu sem prišla do spoznanja, da sem majhna in da nič ne pomaga — do pasu moram v vodo, sicer bom čofotala po vodi do naslednje sušne dobe. Na drugi strani smo ugotovili, da je treba še enkrat čez, ampak čez drug pritok (Selška Sora), kjer je bila voda sicer nižja, vendar tok bolj deroč in kamenje bolj spolzko. Če je šlo prvič po ledvicah, je šlo tule kot po jajcih. 😀 Mestni del se je s tem zaključil… začelo se je gor-n-doldajanje 😆 Prosim, brez zgražanja, da so nas organizatorji mučili in da smo morali nadaljevati premočeni … potem je bil namreč kolesarski del, kar pomeni, da smo se preoblekli. Kdor se ni, si je bil čisto sam kriv! Zajahala sva vsak svojega vranca na nožni pogon in odpuhala namesto odpeketala proti Lubniku in Lubniški jami. Pod Lubnikom smo morali parkirati konje in odkrevsati na romanje proti jami (vmes nas je nekaj primerkov za trenutek zalutalo, ampak smo se hitro z-našli), kjer nas je čakal Jeti. Pa dobro no, ni bil Jeti, bili so jamski ljudje, no, jamarji, ki so skrbeli, da ni kdo ostal v jami. Pred jamo je bilo treba malo čakati, ker se nas je nabralo kar nekaj, v jamo pa je smela le dvojica naenkrat. Počitek smo izkoristili za basanje s kalorijami in dozo smeha, spoznala sem tudi nekaj starih avanturističnih mačkov… opala, sva že bila na vrsti! Jama? Klavstrofobične in temne 3 minute. Več lahko pove Matej, če ga boste povabili na pir. 😛 Po jami je sledil “skok” na vrh Lubnika, kjer je Matej v planinski koči poskrbel, da nisem dehidrirala. Hvala Matej! 😀 Kot hudo pametno bitje sem namreč pred tekom izlila pol meha, da ne bi bil rukzak pretežek … pred bicikliranjem pa sem pozabila doliti eliksir. Ne, ne šnopsa. Vode! V.o.d.e. Pičila sva nazaj do biciklov, jaz s koleni pod pazduhami, ker me je špikalo v njih, in pri biciklih doživela burni pozdrav tamkajšnjih dveh simpatičnih prostovoljcev (hehe, face!). Juhej! Skoraj malo žalostna sem ugotovila, da sta najina konjiča še ena izmed redkih na konjskem parkplacu. Jebatga, vsi ne mormo bit Modri Dirkači, a ne da? 😛 Skoraj malo mrtva, a vseeno dokaj živ(ahn)a, sem žvečila beljakovinske ploščice, se nacejala z izotoničnim napikom in vodo… wuuhuuu! Sledil je eden najboljših spustov v dolino, kar sem jih imela čast izkusit! Splačalo se je pljuvati kri in zašvicati hudiča in pol že samo zaradi spusta! Res! Zdaj takoj grem še enkrat na tisti breg, da se lahko spustim z njega! Samo recite! Samo recite, pa grem! In potem spet vzpon … lej ga zlomka, počasi sva le prilezla na naslednjo pod kotom prislonjeno ravnino (=breg), ki jo kličejo Planica. Tam se je bilo treba odločit: a) ali pešake na Križno Goro ali b) s pEciklom na Sveti Jošt. Z Matejem sva se dogovorila, da na sir ziher ne bova lezla (hehe), da raje narediva križ čez goro… in sva odkrevsala peške. Ob prihodu nazaj sta naju jeklena vranca pozdravila z glasnim rezgetom (cvileče bremze, da ne bo pomote!).  😆 Spet spust! Tokrat gozdno-koreninski. 😀 Vmes smo naleteli na neko slavje pri cerkvi, lahko da je bila poroka. Še dobro, da so nevesto pospravili v cerkev, sicer bi jo lahko kateri izmed fantov nabasal na štango. Štango kolesa!!! Packi!!! 😆 Malo za cerkvijo je bila orientacijska preizkušnja. Šest skritih točk in slaba ura do časovne zapore za veslanje – po časovni zapori namreč ni bilo mogoče več veslati. Matej je šibal naprej, sama sem krevsala za njim, ker mi je koleno odpovedalo poslušnost. Čez petnajst minut se je prikazal iz gozda ves krvav, kot da bi ga raztrgale divje zveri. Zveri sicer niso bile, bilo pa je trnje. Dvakrat. 😀 Naj še nekdo reče, da vitezov ni. Sicer nimajo več šlemov in raje skačejo okol v kolesarkah… pa vseeno. 😀 Štiri od šestih je bil dober izkupiček in šibala sva proti točki dvajset, kjer nas je čakalo rolanje.  Ne ne ne! Nismo rolali džointov, pa tud tobaka ne, niti nismo rolali muzike, pač pa smo se rolali. Z rolerji se je bilo potrebno prebiti do kilometer oddaljene točke za veslanje. Tri leta nisem rolala in pričakovala sem, da se bom vsaj zvrnila, če ne že obležala zaradi krčev v nogah. Ni bilo niti prvo, niti drugo, bilo je tretje: vmes sem se morala za trenutek ustaviti, ker sem postala tako lačna, da so bili vsi v radiju 500 metrov v resni življenjski nevarnosti. Požvečila sem še zadnjo beljakovinsko ploščico in potem je šlo spet naprej. Do prvega spusta z rolerji … Ne vem, če sem že omenila … z rolerjev sem  odšraufala bremzo, ustavljat se pa tud ne znam… preveč dobro. 😀 Zmagal je razum in pred spustom sem se sezula in v štumfih pricapljala do mesta za veslanje. Heh, raje tako, kot pa da bi končala z razbito betico … ali pa v vodi. Verjamem, da ni bil lep pogled, upam pa, da je bil vsaj smešen 😆 Resnici na ljubo … nisem bila edina v štumfkih. 😛 Na žalost sva zamudila veslanje … no, žalost je zelo relativna. 😀 Po eni strani sem bila vesela, ker nisem ziher, da bi bila sploh še pri moči veslati. Ne vem, če se da glumiti vodno gljivo, tud če se ne da, jaz bi jo… 😛 Trčečim rolakanjem sva odrajsala nazaj do biciklov, se preobula, požvečila nekaj napolitank (hvala punce!) in piči-miško zavrtela pedala do zadnjega vzpona na Osolnik. Vzpon na Osolnik se je vlekeeeeeel in vleeekel, ni pa bil slab, niti ne dolgočasen. 😀 Glavna nagrada je bil spust do cilja na drugi strani. Itak. Končala sva kot 12. od 17 ekip, kar je bilo zame čisto dovolj dobro, za Mateja pa tudi. Vsaj tako mi je zatrdil. 😉 Kljub utrujenosti na koncu sem bila več kot navdušena.V cilju nas je pričakal omamen krof, spoznala sem še par super žensk (Martino in Nejo), s katerimi smo se ob golažu narežali do solz. V glavnem … über hudo fajn 😀 Organizatorji si zaslužijo pohvalo, zahvalo in še enkrat pohvalo, istotak super simpatični in uberkulski fotograf, ki mi je dovolil objaviti svoje fotkice tudi tukaj, da ne boste zehali ob samem besedilu 😀 Hvala še enkrat vsem skupaj! Ziher ne bom pozabila! Kaj že?! 😆 Sem že omenila, da iščem kompanjona za Velenjsko mestno avanturo? Matej je že zaseden 😀 Če je kdo za malo mazo-zabave, naj mi čimprej pove, prijave so do 25.9., avantura pa je 3.10. Pliiiiiiiz, naj se nekdo opogumi! 😀 Originalno galerijo z avanture najdete tule, slikce sebe sem snela dol, da ne bom kradla pasovne širine … in še enkrat povem, da jih je posnel super-duper fotograf Samo. Hvala Samo 🙂 P.S.: Po avanturi sem šla k moji tanarboljši prjatlci Katji na piknik in tam odplesala v noč … pristala pa na seniku, mokra od solz. Smeha, da se razumemo. Ampak to je že druga štorja…

Ms. Online meets Ms. Offline in kanček razuma

Pred kakšno uro sem naletela na stran, ki je omenjala neko drugo stran, ki je spet omenjala neko tretjo stran in na koncu sem prišla do strani, ki ni omenjala drugih strani, ampak me je vprašala po imenu in priimku. Iz radovednosti (kdaj pa še nisem bila radovedna?!) sem ju vpisala in dobila … analizo online genskega zapisa. Me, myself and I? Kdo sem online, kaj sem online? Kaj me definira? Sem to res jaz? S kančkom razuma (ja, tudi to premorem občasno) sem prepričala prste, ki so prepričali miško, ki je prepričala kurzor, da je še malo preklikal naokoli. Pri opisu strani piše, da je tale grafek narejen na osnovi zapisov, ki jih vrne iskalnik Yahoo!, ampak da ne upošteva vsega, kar dobi kot rezultat iskanja, da besede razvrsti v kategorije, da naključno izbere  kategorije in bla bla bla (kliknite na Read more pod okencem za vpis imena in preberite še sami). Poskusite sami in preglejte svoj online genski zapis, mogoče smo v sorodu! 😀 Če na vaše ime nič ne najde, lahko še vedno vpišete mojega, al sosedinega, prijateljevega, hehe, tudi sovražnikovega zaradi mene. V glavnem, povedati hočem tole… previdno pri takšnih in podobnih orodjih, ker … Ni vse res, kar lepo (pisano) zgleda. Lahko pa bi bilo. :mrgreen:

Čifkarija Deluxe, Twestival in zeleni zajec

V živo boste priča trilerju, napeti zgodbi o Čifkariji Deluxe, s kodnim imenom Twestival! Eh, nič trilerja, bom raje kar na kratko, ker je že Had vse tako lepo napisal :mrgrin: Na kratko: gre za druženje. V živo, valda! Saj nismo roboti! 😀 Na malo daljše: Čifkarija = Twestival = Twitter festival = druženje ludEkov, ki čifkajo preko Twitterja (tempelj čifkačev), pa tudi tistih, ki ne čifkajo 😀 Zdaj zdaj bom omenila zelenega zajca in niti približno si ne drznite pomislit, da se mi meša. Ker se mi ne. Se mi je že. Malo 😛

flyer01

Še na malo daljše: Čifkarija, pardon, Twestival bo v Ljubljani, v petek, 11.9.2009, od 17.ure naprej … pazite zdaj to … Pri zelenem zajcu! Ja! Zeleni zajec! Plac je super fajn, ludEki ste super fajn, a še bolj super fajn boste, če boste s svojim obiskom (in seveda manjšim ali večjim denarnim prispevkom) pomagali Zavetišču Horjul, da bo tudi za njih super fajn. Podrobne informacije: Twetfestival | Had Vse jasno? Itak 😛