R.I.P. pogumneži

S težkim srcem sporočam, da so umrčkali:
  • števec za kolo (mrknila baterija po 5 letih)
  • zračnica na sprednjem kolesu (rekla je, da ima dost avantur)
  • današnji zajtrk (ni mu bilo več za pohajkovanje po zraku)
  • pajek Ficko (včeraj ob 00:24 sem ga vrgla iz spalnice)
Ja nič, treba bo naštudirati uroke za obujanje vsaj nekaterih izmed njih.

Babe so žleht (3. del)

V prejšnjih delih … Ženkica napizdila Rokija Modrega, Roki Modri na skoraj hobitskem epskem potovanju, išče Znanje, naleti na čuda stvari, med njimi na govorečo, na drevesu štrikajočo kravo, mišičnjaka s pol-ptiča na glavi, prebije se do MatiNiŠeŽelvjaJuhe, prisluhne razodetju Znanja, preklinja ko jesihar, se hoče vreči v prepad, ne opazi PrežečeGolazni in obvisi na nitki med življenjem in življenjem brez smisla. Hudo. Še vedno pod vtisom sveže pridobljenega Znanja, ki mu ga je zaupala MatiŠeNiŽelvjaJuha, je Roki Modri strmel v globočino in premleval, zakaj mora biti življenje takšna jeba. Skozi te nekdo nateguje, razteguje, potem te nekdo tretji naplahta, četrti opetnajsti, peti nahruli, šesti namlati. Ne, ni vredno … ni vredno niti pogrete filane paprike. Zalučal se je gotovi smErti v objem. … (večerja avtorja) … Ni še umrčkal, niti mrknil, kako-bi-le?! Saj se je tretji del zgodbe šele začel! Prosim vas lepo, svojih junakov pa menda ja ne bom kar pobijala. Odprl je oči. Videl je čudne črne proge. “Aha, tako je torej zbuditi se mrtev,” si je rekel in se čudil navadnosti zvena lastnih besed. Zvenele so čisto navadno, nobenega dodatnega odmeva, nič vibracij, nič, nič, nič. “Brezveze!” Zaprl je oči in hotel naprej mižati in se delati mrtvega. Mižal bi še kakšno uro ali dve, vendar ga je med tiščanjem oči skupaj zmotilo vreščanje in glasen prepir. Previdno je odprl oči. Nemogoče! (Op. avtorja: ja, je mogoče!) Bil je v svojevrstni kletki, ki je še najbolj spominjala na lasni dodatek, vendar se s tem v danem trenutku ni hotel preveč obremenjevati. Zmotilo ga je, da se pred kletko prepirata RumenokrakiDino in PrežečaGolazen, ki so ga v domači beznici poznali tudi pod NadležniKobilčniSkakač. Naj vas ne zavede ženska oblika imena PrežečaGolazen, bitje je imelo bongelj.

Rokijevo mižanje je zmotil glasen prepir.

“Jaz bi ga kar zdajle zmazal,” je z grlenim glasom poskusil RumenokrakiDino, “dovolj sva čakala.” “Molči bučman,” ga je zabil PrežečaGolazen, “nisem zaman tvegal skoka na glavo, da sem ga pobral, ko se je spotaknil čez kamenček. Veš, da je mislil, da skače v prepad?” “Ne me basat, a res? Ampak, veš kaj, rečem ti, požrl ga bom!” “Ne, ne boš!” “O ja, bom!” “Ne boš!” “Bom!” “Boš!” “Ne bom!” “Vredu, pol pa ga ne požri, če že vztrajaš!” RumenokrakiDino je ponosno odkorakal, ker se ni pustil prepričati, da bi … Preden je dojel, da ga je PrežečaGolazen prinesel okoli, je bilo že prepozno. Ta zgodba je že bila dokončana, preteklosti se pa ne sme spreminjati, a ne da? “Hej, ti!” “Kdo, jaz?” Roki je komajda zmogel zamomljati to vprašanje. “Ja, ti ja, kdo pa?!” “Kaj bi rad?” “S tabo bi rad govoril na samem.” “Saj sva sama,” je zmedeno odvrnil Roki. “Aja, saj res,” je presenečeno pritrdil PretečaGolazen, “nekaj te moram vprašati.” “Vprašaj že, preden umrem od dolgčasa!”

PretečaGolazen je želel govoriti na samem...

PretečaGolazen je zastrigel s tipalkami, požrl slino in komajda izdavil svojo zgodbo … “Veš, nekaj dni nazaj se mi je sanjalo, da bom videl bleščečo belo luč.” “In? Si jo videl?” “Ja, videl sem jo.”

PretečaGolazen je videl bleščečo luč.

“Stari, dolgoveziš. Kaj bi rad povedal s to lučjo?” Roki je postajal nestrpen. Vse ga je bolelo, lačen je bil in imel je občutek, da je Nekdo Nekje Zgoraj grdo zašuštral celotno zgodbo. “Videl sem luč in ko sem nekaj časa zrl vanjo, si se prikazal ti …” “Jaz?!” “Ti, ja, Roki Modri, svetleče božanstvo.”

Roki se je prikazal kot božanstvo ...

“Hehe, dečko moj, a si ti kaj kadil zadnje čase?” “Huh, ne da bi vedel … ja, čaki, oni dan so kurili neko polje, tako prijetno je dišalo …” “Hahaha, hihihi, hehehehe, počen si bil kot kanta, zato si imel privide in halucinatorne sanje. Daj, spusti me, pa ti povem še kaj več.” PretečaGolazen je spustil Rokija Modrega iz ječe, RumenokrakiDino se je še vedno zadovoljno muzal in krevsal iskat nove žrtve. Spregledal je vse opozorilne signale, ki mu jih je pošiljala ena samcata možganska celica. Kudos celici za njen trud. Roki Modri in Preteča Golazen sta sedla in se prijela za roke. V tem trenutku se jima je prikazala svetleča luč. Hihitala sta se kot dve punčari, Roki Modri je začutil strašno povezanost s PretečoGolaznijo …

Pogovarjala sta se dolgo v noč ...

“Nekaj ti bom razkril,” je Roki zašepetal z zaupljivim, raskavim šepetom. “Ja, ja, ja!” PretečaGolazen ni mogel skriti navdušenja. “Razkril ti bom skrivnost Znanja …” “Ja, ja, ja!” PretečaGolazen je bil ves slinast. Roki je ob tem prizoru zavil z očmi, zavzdihnil, kozmična povezanost je začela zgubljati na intenzivnosti, a je kljub temu nadaljeval. “MatiNiŠeŽelvjaJuha mi je zaupala, da …” “Ja, ja, ja?” “Ugh! No, zaupala mi je, da Znanje vsebuje eno samo resnico.” “Ja, ja, ja?” “Na živce mi že greš! No, resnica je naslednja …” “Ja, ja, ja?” Roki je ubrisal PretečoGolazen okoli tipalk, da se mu je od sile spletla kita. “Ena in edina Resnica Znanja je … da so babe žleht!” “Halo? Kaj? To je vse?” “To je vse.” “Pfffff, kak nateg.” “Točno. Veš kaj? Grem. Dovolj mi je vsega. Takšna pot za Resnico, ki jo vem že ves čas.” “Prav imaš. Pojdi, ne bom te zadrževal.” Na hitro sta se spogledala, nato pa jo ubrala vsak na svojo stran oble. Srečala bi se bila spet čez veliko časa, če ne bi Roki Modri prej naletel na pogled, ki mu je vzel sapo. Notranje nemiren in zunanje usran ter utrujen se je kot v transu povzpel na hrib, kjer je zagledal francosko Riviero, ki jo je oblivala mehka svetloba sončnega zahoda.

Zagledal je francosko Riviero in se na prvi pogled zaljubil vanjo ...

Prevzela so ga čustva, zahlipal je in preklel svojo nesrečno zvezo z Ženskico. Nekaj časa je še objokoval filano papriko, nakar se je odločil. “Ne! Ne grem več nazaj!” Spustil se je po klancu, se spotaknil, naredil tri prevale, eno skoraj uspelo salto in pristal pred Njo. Srce mu je nehalo biti. Bila je enostavno p.o.p.o.l.n.a.

Začarala ga je v trenutku, ko jo je zagledal.

Ja, izpopolnjena tudi. “To je to! To sem iskal! Ljubezen moja!” Zaletaval se je v sliko lepotice kot vešča v svetilko, poljubljal je njene elektronske ustnice, božal njene e-prsi, ji prišepetaval besede, ob katerih je še moj monitor zardel. Splezal je na vrh monitorja in mi začel težiti: “Najdi jo! Poišči jo! Hočem jo spoznati! Ne zanima me, kaj boš naredila, ampak najdi jo! Če ne… če ne ti razturim računalo!” “Kaj boš?!” sem ga vprašala, za vsak slučaj, če sem narobe razumela.

Roki Modri mi je zagrozil.

“Ne delaj se bolj neumno, kot si res! Najdi in pripelji mi to lepotico, ali pa ti bo žal, da si sploh začela pisati to zgodbo! Babe ste prekleto žleht! Najprej si me zvlekla v širni svet, zdaj bi me pa pustila moledovati in vzdihovati ob navadni e-bebjbi?!!! Alo! Gremo! Išči!” O fak! Kaj naj nardim?! 😯 :fly: