Lagali so vam! Vampirja na Gorjancih ni! (2.del)

(… nadaljevanje 1. dela jugovzhodne trek-pustolovščine po Gorjancih …) Pomela sem si oči. Ne moreš, da verjameš. Trije hrvaški tekmovalci — spomnila sem se jih s štarta — so mi prihajali nasproti tik pod vrhom, na katerem bi naj ždela KT8. Jaz (pri sebi): Luuuudeeeekiiii! Nisem več sama! Ne bom sama zadnja! Nisem vedela, ali naj se smejem ali naj jočem. Po njihovih nasmeških sodeč bi rekla, da je bilo veselje vzajemno. Najraje bi jih polupčkala, a bi izpadla preveč psihopatsko, ne da? :mrgreen: Ćuro: Ohoho! Punca ima GPS! A lahko imate pri vas GPS?! Nada: Iz katere smeri si pa ti prišla?! Petra: A veš, kje je KT8?! Mi smo že depresivni od iskanja. Jaz: Pojdite z mano. Pokazala vam bom. Zagrizli smo v kolena in tacali po travi proti vrhu. Ćuro: Ajoj, ne spet tja gor! Petra: Ajoj, ne spet tja gor! Nada: Ajoj, ne spet tja gor! A moramo tja gor? Mi smo bili že dvakrat! Ćuro: Si ti ziher, da moramo tja gor?! Vsi štirje smo zijali na GPS-ov mali zaslonček, da je revež kar zardel. Jaz: Ja, moramo gor. Šla sem naprej in mislila, da grmi pri nebu brez oblačka. Grmelo je, a ne z neba, pač pa iz ust Hrvatov, ki so mi sumničavo sledili. Bili so že malce utrujeni in brezvoljni, ker so skoraj celo uro iskali KT8 z dveh različnih smeri. Njihovo pripovedovanje je razblinilo še moje zadnje upe, da ne bom sto let za vsemi v cilju. Ne bi si upala trditi, da nisem slišala vsaj en “Jebemti!” 😆 Mogoče sem slišala sebe, kaj pa vem 😆 Jaz: Še 80 metrov do točke. Petra: Pa tu gor smo že bili!!! Dvakrat!!! Točke ni bilo. Ćuro: Grrrrrr. KT8 Leva, desna, leva, desna. Stop. Jaz: Emmmm … emmmm … wtf?! Tukaj bi morala biti. Nada: Tukaj? Petra: Tukaj?! Ćuro: Tukaj?!? Vsi: Ni je. Jebemu! Razkropili smo se naokoli kot jata škorcev, ki gre v napad na grozdje. Preiskali smo skoraj 100 metrov levo, desno, gor, dol, zastavice ni bilo. Seveda smo bili sami izkušeni orientacisti, zato nam ni kapnilo, da bi lahko morda kdo zastavico odnesel?! Po pol ure lomastenja okoli predvidene točke… Ćuro: Ej, kaj če bi ti poklicala Bojana in ga vprašala … Jaz: Eh kura, da se nisem prej spomnila. Seveda. Dring, dring. Jaz: Zdravo Bojan, s Hrvati smo pri KT8 in ne najde… Bojan: Ne je iskat! Nekdo jo je odnesel, so mi že drugi sporočili. Vsi: Ajajaj! Jebemu! Pot pod noge, noge pod rit in rit pod glavo smo se med žvečenjem magnezijevih bonbonov v počasnem drncu spuščali proti KT9. Med tekom/hojo (sama sem razvijala novo športno disciplino enonogega teka) so pojasnili skrivnost svojega zaostanka za glavnino — zgrešili so KT7. Zaradi čvekanja niso bili preveč pozorni ni okolico, dokler … Ćuro: Punce, nekaj ne štima! Tole mi je znano! Tu sem se vozil s kolesom! Spustili so se do same slovensko-hrvaške meje. Seveda so bili potem vzhičeni nad dejstvom, da morajo zlezti nazaj na breg (vzhičenost vzamite ZELO z rezervo). Končno so našli KT7 in nato še dvakrat napadli KT8. Našla sem jih ravno v trenutku, ko so obupali in se hoteli odpraviti proti cilju. Bili so prepričani, da ne znajo več brati zemljevida. No in potem sem jim prišla naproti. Bili smo si usojeni, definitivno. Oni so potrebovali mene, jaz pa njih, človeško družbo, saj sem ja socialno bitje! Ko sem že pri tem … ste morda opazili, da sem se velik del poti pogovarjala sama s sabo?! :mrgreen: Na pol poti do KT9 je Ćuro začel razlagati o mrzlem pivu. Govorili smo o pivu, sanjali smo pivo, kopali bi se v pivu … predstavljali smo si sebe v cilju, kako žlempamo pivo in stokamo od zadovoljstva. Stokali smo sicer že zdaj, a ne bi mogla reči, da le od zadovoljstva. 😀 Od zadovoljstva je stokala le Petra, ki je našla marelo! Ne dežnika za v dež, ampak gobo, ok? Petra: Še nikoli nisem našla gobe. Ta je moja prva! Ta gre z mano! Če bi imeli atom ali dva moči preveč, bi ji čestitali, ker pa ga nismo imeli, smo raje šparali s kretnjami in vrteli samo jezik in noge. Ker ena ni nobena, je Petra na poti pobrala še marelo ali dve ali tri! Dober tek 😀 KT9 Jaz: Punci, sem! Vidim točko! Vidim jo! Odločiti se je bilo treba, kam in kako naprej. Meni je bilo več ali manj vseeno, ker sem imela dolge hlače (priporočam!), tudi Nada je imela dolge hlače, le Ćuro in Petra sta šparala z dolžino hlačnic. Posvetovali smo se z GPS-om, zemljevidom in kompasom. Vsi trije so rekli desno navzdol. Zagnali smo se kot junci na pašo. Ćuro se je kmalu oglasil … Ćuro: Hej, navigatorka! A gremo prav? Meni se zdi prestrmo glede na zemljevid. Jaz (malce zmedeno): Hmm, smer je že prava … Ćuro: Mislim, da moramo malo bolj počez in potem šele dol. Jaz: Ja, pol pa dajmo. Nisem upala biti preglasna, ker sem že rahlo dvomila v svoje navigacijske sposobnosti. Ko pa smo sklenili krog pod in okoli KT9 (hehe, ja, točno to!), smo naredili še eno gozdno skupščino in za spremembo upoštevali GPS. Pod vplivom razigranosti in veselja, ker smo spet bili na pravi poti v pravi smeri (se pravi stran od KT9), sem uspela najti kamen in se mu pokloniti tako, da sem si na njem zvrnila gleženj leve noge. Molče se mi je zahvalil. Na srečo ni bilo prvič in ostra bolečina je trajala le kratek čas. Malo me je mikalo, da bi spet uporabila lepilni trak, ampak … Nisem se hotela zalepiti na kakšno drevo ali priti iz gozda vsa polimana in oblepljena z listjem in vejami … kaj če bi na gležnju prinesla prilepljenega zajca?! Bi me ja dali v cajtnge! Takšne publicitete si nisem smela privoščiti. KT10 Od daleč smo ga že zagledali, poslikal nas je in se smejal. Imena se ne spomnim, ker so mi noge do takrat pobrale ves sladkor iz možganov, brez sladkorja pa pomnilnik ne deluje. Najprej sem pomislila, da je fant srečen, ker smo prišli živi in zdravi,vendar vse bolj sumim, da je bil vesel zato, ker je lahko pospravil in šel dol. Napojili smo se, napadli škatlo jabolk in vrečko rozin, potem pa je bilo treba naprej. Ura je cajt, cajt pa je  … nekaj pač. KT11 Fant nas je spremil do te točke, ker je moral pospraviti zastavico. Definitivno smo bili zadnji. Poslovili smo se in jo usekali kar čez goščavo, dokler nismo prišli do mamljive jase. Ćuro: Ko bi zdaj imel šotor, bi se kar počil dol … Šotora ni bilo in počasi je zmanjkovalo tudi svetlobe. Tuhtali smo, ali bi šli okoli po jasah ali čez gozd. Sledi nog v travi so odločile namesto nas. Zalomastili smo po gozdu. Če je kdo danes bral o tropu divjih svinj, ki so lomastile po gozdu blizu Črešnjevca pri Oštrcu … emmm, je zdaj vse jasno, ne da? Med prečenjem smo našli dva brloga, za zajca je bila luknja prevelika, za lisico pa tudi … Nekako ni bilo prave motivacije, da bi kdo izmed nas porinil glavo v luknjo, pozdravil prebivalce in potešil vašo radovednost. Prosimo za razumevanje :mrgreen: KT12 Razveselili smo se hiš, kot da bi bile naše. Med fuzbalskima goloma smo našli predzadnjo točko. Da bi imeli boljše izhodišče za barantanje v cilju — predviden čas zadnjega tekmovalca je bila sedma ura zvečer — smo vzeli zastavico za talca. Ha! Nadaljevali smo kar po cesti, malo sekali ovinke čez travnik in čvekali… Vmes se je stemnilo. Med pripovedovanjem prigod s treka v Črni Gori nismo opazili … da smo se spustili predaleč, celo do Oštrca. Ko sem pogledala na GPS, me je oblila zona. Jaz: Emmm, družba, manjši problem! Tja gor moramo! Ćuro: Oh, vzpon! Zelo se ga veselim! Vzpon sem hotel. Jaz: Zdaj moramo zaviti desno. GPS pravi, da je tule cesta. Nikjer nobene cestice. Vsi: Hmmmm. In smo jo mahnili čez dvorišče. Računali smo na to, da potencialni pes pri bajti pozna usmiljenje 😆 Prišli smo na cestico, ki se je končala direkt pred bajtico in vinogradom. Svetlobe že zdavnaj ni bilo več, lučk se nam ni dalo vleči iz rukzakov, zato smo kar v temi mahali za robom vinograda. Zagledali smo obris cerkvice (Sv. Mohor, KT13). Prikazala se mi je Marija. No, ne dobesedno, ker če bi se mi dobesedno, bi se najbrž najprej zaletela v njo in jo potem nahrulila, zakaj hodi v temi brez lučke!!! KT13 Porabili smo skoraj pet minut, da smo odmontirali zadnjo kontrolno točko. Bolje dva talca  kot eden! Bila je tako dobro zalepljena na drevo, da bi se skoraj bolj splačalo požagati drevo. Še dobro, da nisem imela nožka. To bi se Bojan šele načakal :mrgreen: Skoraj smo si že čestitali, ko smo se spomnili, da … ja … je treba priti še v cillj! Kilometer in pol zračne linije. Nadeli smo si lučke, posneli nekaj grozljivih posnetkov čudno osvetljenih obrazov in kidnili z brega. V daljavi smo zagledali lučke. Prepoznali smo cesto. Da! To je bilo to! Nada: Kaj če bi vsekali tu čez do cilja? Jaz: Da se še malo zgubimo? Krohotali sva se na vse grlo, ker sva si predstavljali, kako se Bojan in gazda turistične kmetije tolčeta po kolenih od smeha med opazovanjem štirih lučk, ki bi bezljale sem ter tja ravno pod kmetijo … med kravjeki … do jutra 😆 20.20, cilj Bojan nas je pričakal, nam čestital, poskrbel, da so nas nahranili in napojili. Piva sicer ni bilo, bilo pa je vino. Talca (dve kontrolni točki) smo mu raje predali brez izsiljevanja in brez nasilja, ker mi smo bili štirje, Bojan pa sam … in to bi bila vsekakor prehuda premoč. Bojanova namreč :mrgreen: Pojedli smo, si čestitali, se še milijonkrat nasmejali in se zmenili za naprej. Učka, prihajamo! Bojan, hvala, ker si nas počakal! 😀 Lastnikom hvala, ker smo še imeli kaj za jest in popit! Potem smo šli vsak na svojo stran. Ker se je tahudobni GPS, ki je ostal v avtu, med mojo odsotnostjo pokesal, sem mu dovolila, da me je odpeljal preko Celja domov … Če se slučajno po Krškem ali po Sevnici govori, da se je na bencinski črpalki ustavilo čudno šepajoče bitje v temnem Scenic-u, ki si je prišlo iskati kavo in je imelo v laseh listje, po obrazu pa temne proge od zemlje… vam ziher ni treba posebej razlagat, kdo je to bitje 😆 Epilog Med gozdovniško gorjansko odisejado sem ugotovila/se naučila naslednje …
  • Najlažje je odnehati in se predati. Težji del je vse ostalo, še posebej če si sam v medvedovem rajonu.
  • Nisem hitra, lahko pa grem na konec sveta!  😆
  • Gledanje MacGyverja v mladosti definitivno splačalo 😆
  • Če si zadnji, bodi zadnji s stilom! Ali z marelami :mrgreen:
  • Srebrno-sivi lepilni trak je zakon!
  • Vampirja na Gorjancih ni! Pretaknila sem vse luknje, grape in jame z izjemo tistih dveh brlogov in 100% lahko trdim, da krvoses ne obstaja! Pika. Basta!
Končna bilanca stanja:
  • Prehojenih 45 km, cca 2300 višinskih metrov, 10,5 ur (po GPS-u)
  • Sedem žuljev
  • Zjahano koleno (ki se po ledenih obkladkih in nošenjem steznika počuti veliko bolje — naredila sem intervju z njim)
  • Rahlo boleč gleženj
  • Odrgnine od majice zaradi prekratkih rokavov in neprimernega materiala (čisti bombaž)
  • Odrgnine od rukzaka zaradi neprimernega materiala majice
  • Pol litra viška vode (juhu!)
  • Musklfiber 5% (ritne mišice), rahlo utrujene noge ob vzpenjanju po stopnicah
  • Permanentni nasmešek zaradi zmage duha nad telesom! 😆
Epilog epiloga Dogodivščina in pol! Še bi! ŠE!!! 😆 EDIT: Obeta se nam vključitev med rezultate 😆 Wall of shame fame 😛 Žal mi je samo, da nas štirih sploh ni na seznamu z rezultati 😕 Če so med rezultati tudi tisti, ki so odstopili, mislim, da smo si zaslužili častno zadnje mesto 😉 No, kaj pa vi ostali menite? Bojan? 😉

Lagali so vam! Vampirja na Gorjancih ni! (1.del)

Ekskluzivno poročilo iz prve roke, itak. Prizorišče: Gorjanci, Dolenjska Glavne osebe: sparkica, Petra, Nada, Ćuro, šefe Bojan Prijava, teden ali dva pred treking tekmo Jaz: Ah, Dolenjska, slovenska lepotica, nima vršacev, za ultro je predvidenih 22 km zračne linije, to bom zmogla. Sobota, 5.00, zjutraj, se razume Jaz: Lepo počasi se bom spakirala, najedla, spila kavo … in ob šestih grem na pot, da bom do 8.ure dol. Slavne zadnje besede: “Hmm, prisegla bi, da so mi bile te hlače še včeraj prav, zakaj mi danes niso?!“. O paniki, zgroženosti in zgubljanju časa raje ne bom … 6.15 Jaz: O šit, kolk je že ura! Gaaaasaaaa! Pa še na bankomat moram! O šit, o šit! Zbankomatirala, nastavila GPS na Jablance in se prepustila avtomobilskemu treku-dreku. 7.45 Jaz: Zakaj me vlečeš dol že v Dramljah? GPS: Boš videla, da je tu hitreje, daj, prepusti se, greva! Spremenil sem se, zdaj vem, kje so lepše ceste. Res! Jaz: Hmmm, a da si se spremenil? Dobro, naj ti bo. Z nabijanjem muzike sem preglasila notranje vreščanje “NEEEEEE! Pelji naprej do Celja in preko Laškega! NEEEEEEEE TUKAJ!” in suvereno zavila proti Šentjurju. Debelo sem pogledala, ko me je elektronska golazen zvlekla na cestico za progo. Za trenutek sem pomislila, da me bo iz hudobije poslal na tire. A me ni. Ne, huje! Poskrbel je, da sem imela avtomobilski treking med … kravjeki. Dobesedno. Saj ne, da me je GPS že najmanj X-krat vlekel po kozjih stezah in ne da sem se zaklela, da mu ne pustim več glavne besede … Malo sem se režala, malo škrtala z zobmi, ampak ajd, če je šel štrik, naj gre še bik, krava pa baba! Zvlekel me je čez Planino, pa po grapah in soteskah, kjer sem bila že sama sebi v napoto, kaj šele, da bi srečala nasproti vozeč avto! Skozi okno sem videla, kako rasejo gobe – lahko bi jih nabirala kar med vožnjo, videla sem še, kako diha trava in kako se mi veverice smejejo v faco, ena je imela odkrušen zob in travo za uhlji. Vožnjo je z dramskimi vložki dodatno začinil voznik pred mano, ki se mu je zdelo hudo zabavno divjati po ravnini, v ovinkih pa je le miceno manjkalo, da ni ustavil in rekel ženi, “Čuj baba, grema vun, avto morma obrnit.” Najbrž bi bilo hitreje, verjemite. Saj ne, da se mi je mudilo ali kaj podobnega, ah kje pa … Nekje sredi vukojebine na poti do Sevnice sem za trenutek pomislila, da bi se kar obrnila in šla domov, ker se mi je zazdelo, da bom zamudila vse skupaj. 8.30 – 8.45 Oprašena (ne, nisem roža! gre za avto, porkamašina!) sem pridrvela na štart, obrnila z ročno, skočila iz kabria in svojemu lepotcu naročila, naj me registrira. A da lažem? Ok, za kanček sem morda res pretiravala. Avto ni bil prašen 😆 Bilo mi je nerodno, bila sem pozna kot hudič na lasten pogreb, celotna kompanija je bila že zbrana, vsi so imeli sklepe naoljene, tekaške copate nabrušene, oči prilepljene na zemljevide … počutila sem se kot slonica – ne v trgovini s porcelanom, pač pa kot brezrepa slonica sredi svetovnega prvenstva v atletiki. Uspelo mi je pomahati Mateju, spoznala sem Sebastjano in Žineta, se pozdravila s Hano in Alešem, GPSu zagrozila, da mu bom raztreščila drobovje, ko se vrnem … in že je bilo treba na štart. 8.59 Jaz: O šit, o šit, o šit. Noge, ne izdajte me … o šit, o šit. 9.00 Bojan (organizator): Gremo! Zapodili smo se kot zajci proti razprodaji zelja. Zavohala sem smodečo gumo podplatov, za trenutek se je celo iskrilo. Res!… Kakorkoli, tekli smo in tekli in tekli, tekla sem z zadnjo skupino, ker sem vedela, da to definitivno ne bo moj dan. Noge iz svinca, skoraj tri litre vode v nahrbtniku (zadnjih dvakrat mi je je zmanjkalo), čuden glavobol in potem ja, to, kar sem pričakovala že na Škofjeloški avanturi, a nikakor želela! Bolečine v golenih golenu. Pardon, hude bolečine v golenih golenu. Spustila sem še zadnjega tekača naprej. Že pri hoji sem racala sem kot Gollum. Jaz: O jebemti! Kaj pa zdaj? Ustavila sem se. V daljavi se je videl oblak prahu dirjajoče množice, ki je postajala pikica. Žalostno sem tacala naprej, korak po korak. Jaz: Nazaj ne grem, raje se pogreznem v zemljo! Par sto metrov naprej se je pojavila še ženska bolečina (if you know what I mean). Jaz: O fak! Paaaa daaaaj! To ni res …?! Kaj me bo še doletelo?! Pogoltnila sem dva Nalgesina, ki mi ju je mati Previdnost podtaknila v nahrbtnik in krevsala kot Krjavelj proti KT1 … KT1 Jaz: O, glej! Prva točka! Noge, vidite? Prva točka! Noge pa nič. Verjetno ni treba omenjati, da ni bilo ne duha ne sluha o drugih. Če bi dobro prisluhnila, bi slišala, kako se kobilice praskajo za ušesi. Iskanje naslednjih treh točk bi si že skoraj zaslužilo svojo objavo. KT2, KT3 in KT4 so bile na posebnem zemljevidu, namenjenem orientacijskem teku. A moram povedat, da še v življenju nisem videla takšnega zemljevida? Z malo kmečke logike, od Nalgesina zadetim razumom, s kompasom in karto sem določila smer nadaljevanja, s tihim krikom “No, pa dajmo, mrcina!” pa postavila temelj spomeniku “Zalutala”. Dokler mi poti ni prekrižala lesena ograda, je šlo brez problema. Kdo pri vragu postavi ogrado na mojo pot?! Halo?! Niso vedeli, da pridem? 😆 Ograda me je zmedla in namesto, da bi nadaljevala po poti za bajto, ki je bila seveda za ograjo (aaa, mogoče je bila ograja zaradi bajte?), sem ruknila levo. Kar naenkrat je zašumelo in zalomastilo v bližini! Pripravila sem se na anti-medvedji-karate-udarec, a so bili samo trije ultraši, ki so malce zašli. Hehe, za trenutek sem pomislila, da bi me lahko zbasali v rukzak … po kosih. 😀 Med opuščanjem te misli sem jih valda zgubila. Zgubila pa sem tudi sebe. Kar naenkrat nisem bila več sigurna, kje sem. Karta in GPS (ta poredni je ostal v avtu, ta dobrega pa sem vzela zraven, da bi prihranila reševalcem delo) se pa tudi nista mogla dogovoriti, kdo mi bo povedal, kje pri hudiču sem. Na srečo obstajajo dubri Dolenci, ki so mi pokazali, kje točno na karti sem. Ker sem se do sem že naučila pripopati kompas na zemljevid, se mi je nasmejala rit. Pičila sem proti KT2. KT2 Šala mala. Na poti do KT3 so bolečine v golenih toliko pojenjale (Nalgesin, hvala ti!), da sem uspela nekajkrat po sto metrov celo teči. KT3 Druga šala mala. Jaz: O super, pa ta orientacijska zadeva je bomba! To že znam! Tule desno in potem se držim levo in … ne morem zgrešiti. Samovšečno sem zavila v gozd, se držala levo, spremljala zemljevid, vse štima … potem pa sem se na eni točki držala malo preveč levo. KT4 kar ni in ni hotelo biti, šla sem mimo vsaj dveh križišč, kjer bi lahko bila kontrola. Jaz: Pa dobro no, a sem blentava al kaj? Asfaltna cesta?! To ni to. Najraje bi se nabrcala v rit. Jaz: O šit! Alo Micka, nazaj! Predaleč sem. Zavila sem gor, pa malo dol, malo desno, malo levo, srne so me gledale in si mislile svoje, potem so ugotvile, da je bolje če zbežijo, sicer se nalezejo norosti od tega čudnega bitja, ki skače po podrastju. Bila sem živčna, ker sem vedela, da zgubljam dragoceni čas, da me bodo najbrž vsak čas dohiteli tisti s Pohodniške. Uspela sem še prestrašiti dve prijazni gobarki/kostanjevki in se na koncu zapodila nekam, kjer bi lahko bila KT4. In potem sem jo zagledala. Ne točke, pač pa mojo rešiteljico! Prijazna punca mi je povedala, da sem slabih 50 metrov od kontrole. Končno sem bila v pravi smeri, zaradi rešiteljice sem jo našla malo prej. Hvala ti, neznanka 😉 KT4 Valda, da sem na poti dol srečala maso, ki je šla gor! Če bi lahko, bi si dala vrečko na glavo, tako me je bilo sram. Ampak … jebat ga 😀 Skoraj eno uro sem sprašila in se šla šumskega bibeka (domač štajerski lokalni vzdevek za zblojene gozdovnike). Zakurblala sem dodatni pogon in par minut celo uspela teči za skupino, potem pa so šli za moj okus (in okus GPS-a) malo previsoko, zato sem jo mahnila kar počez čez drn in strn proti KT5. KT5 Fant:“Kolk maš številko kartončka?” Povedala sem mu jo. S kulijem je začel drseti po listu, ko sem dodala magično besedo. Jaz: Ultra. On: Aaa? Sem mislil, da so že vsi šli mimo. Žal mu ni uspelo skriti osuplosti 😆 Jaz (smeje): Očitno niso . A sem čisto zadnja? Hitro je pospravil liste in se skušal izvleči iz zamotane situacije. Predvidevam, da sem imela enega izmed tistih grozečih pogledov, ki jih dobim po enournem lutanju v gozdu 😆 On: Emmm, ne vem … ne vem, koliko jih je odstopilo. Nisem ga hotela mučiti, pa tudi ura me je priganjala. Med dirkanjem po gozdu navzdol mi je veja razpletla kito, odnesla gumico za lase (naj jo ima, če jo že rabi!!!) in naskrivaj se je pritihotapila sovražnica št. 2, takoj za bolečino v golenih —  skeleča bolečina v levem kolenu. Iz gozda sem dobesedno planila beračem grozdja v objem. Ker so vsi ta mladi nosili brente, se mi ni dalo poditi za njimi, mahnila sem jo kar čez vinograd (z dovoljenjem lastnika, seveda), malo čez travnik, pa spet čez gozd, dokler nisem zagledala samostana. O krasota! O lepota! Bilo je sanjsko. Pri samostanskih vratih mi je koleno dokončno odpovedalo. Noge nisem mogla ne prav skrčiti, niti stegniti, skelelo je in na vsak drugi korak se mi je dobesedno zabliskalo v malih in velikih možganih od bolečine. Jaz: Hm, kaj pa zdaj? Še hodit ne morem več! Pokličem? … sekundo kasneje … Jaz: Ni šans! Kdor me vsaj malo pozna, ve, da imam vedno plan B. Razmišljala sem o skrunitvi deviškosti prve pomoči, nakar sem v rukzaku zatipala sivo-srebrn lepilni trak — točno tak, kot ga uporabljajo ugrabitelji v VSEH ameriških filmih. Ja, kar mislite si svoje. Z mano ni heca. Fiksirala sem koleno, kolikor se je dalo. Spet sem lahko za silo hodila. Gor lažje, dol pa … ja, no ja. Obhodila zid in našla kontrolo. KT6 Še vedno pod vplivom občudovanja samostanskega zidu sem pogledala na zemljevid. Jaz: O mati gorska! Vzpon. Po navodilih sodeč bi bilo do KT7 najbolje in najlažje iti po cesti naokoli … a bilo je že pozno in zavedala sem se, da sem kot obsojeni na smrt. Ure so mi bile štete. V normalnih okoliščinah bi lahko del tekla po cesti, vendar so bile okoliščine vse prej kot normalne, kaj šele, da bi tekla. Odločila sem se, da jo usekam kar direkt počez čez hrib in potem nadaljujem po grebenu do točke. Na kratko: strmina, strmina … sem že rekla strmina? Pomagala sem si z držanjem za travo, za drevesa in jo mahala naprej. Lepilni trak je čudežno pomagal, da mi koleno ni razpadlo na prafaktorje. Kdo bi me sestavljal, prosim vas lepo? Ni ga junaka, ki bi me prišel iskati. Mogoče …, če bi bila velika in bogata 😆 Ker nisem ne eno ne drugo, sem se morala zanesti nase in le nase. In na svoje nohte (ki jih ni veliko) 😆 Končno prilezla na vrh, preplašila dve srni in tri ptiče neznane pasme, potem pa je bilo treba nazaj v dolino. Uspelo mi je najti jarek, po katerem sem napol plavala napol gazila do pasu v listju in upala, da ni pod listjem kakšne kraške jame. Očitno je ni bilo 😆 Preskočila sem potok in napadla drugo, še malo večjo strmino. Običajno za naporne in zahtevne zadeve uporabljam izraz “jebanje ježa”, tokrat bi najraje rekla “jebanje bodljikavega dinozavra”. Ne samo, da je bilo strmo, bilo je tako strmo, da sem šla dva koraka navzgor in enga navzdol. Pomagala sem si z dvema ne še popolnoma preperelima štrcljema vej, da nisem zdrsela čisto nazaj do potoka. Končno sem prišla na gozdno pot. Milina! Priznam, da sem postajala sama sebi miceno odveč. Splezala sem še na zadnji kucelj (z mojimi kratkimi nogami je lahko vsaka krtina že kucelj) in se pofočkala. KT7 Jaz: O glej, nekdo je izgubil opis poti. Mogoče je list še topel … Ne, ni več topel. Vzela sem ga, da ne bi smetili in vrgla oko na naslednjo točko. Jaz: Ne me basat … Ja me basat. Naslednja točka je bila na hribu. Na sosednjem hribu. Med hriboma dolina in v njej potok. Isti potok, ki sem ga že prečkala. Jaz: Po cesti okoli ali direkt? Direkt, kaj pa čem?! Vrgla sem se v “prepad”. Večkrat sem bila na tazadnji kot na nogah, zapletla sem se v malinovje, se spotikala čez veje in se na vsakih deset metrov zavila v pajčevino. Sem že omenila, da se bojim pajkov? Če se strahov lahko znebimo tudi tako, da se spopademo z njimi, potem sem imela zelo intenzivno in uspešno terapijo. Niti enkrat nisem zacvilila, niti zavreščala. Hladnokrvno sem stresala pajke iz las. 😆 Vmes sem še uspela vsake toliko prečekirati, če je domnevni vampir z Gorjancev pusti kakšno sled. Nič. Sama jama, sama šuma, sama jaz. Ne bom rekla, da mi je šlo na jok, ker mi ni šlo. Res pa je, da mi je v tem trenutku strašno zadišala kava in da bi dala vso vsebino rukzaka za eno kavo. Ker žal ni bilo Cankarjeve matere v bližini, da bi mi uslišala željo, je ostalo pri snifanju zraka in domišljijski infuziji. Še dobro, da imam bujno domišljijo. 😆 Skoraj padla sem na cesto in hudo kratek čas nadaljevala po njej. Bilo je super in bilo je fajn, dokler nisem zagledala potoka. Hop! sem planila s ceste in se ponovno dričala dvajset metrov malo po riti, malo po nogah in malo po rokah. Prečkala sem potok in neustrašno zagrizla v strmino. Zemljo mi je sproti odnašalo izpod nog. Prešinilo me je, “kaj pa če mi ne uspe zlezti gor?!”. Poiskala sem nova dva štrcla in se nekako zvlekla malo više. Nek vrag mi ni dal miru in za vsak slučaj sem preverila karto. Skoraj sem omedlela, ko sem ugotovila, da to še ni bil pravi potok. Kresnila sem se po buči, se spustila nazaj do potoka in potem odbrzela kar ob koritu do sotočja s pravim potokom! Tako pač pride, ko je človek že malo zmatran in mu gredo kavne neumnosti po glavi. Ker bodljikavi dinozaver še ni imel dovolj s spolnostjo povezanih aktivnosti, sem ga jovo-na-novo zadovoljila. Vlekla sem se navzgor, skoraj z vsakim deblom sem bila na ti, z vsakim kamnom na vi. Po eni strani sem upala, da me vampir ne bo napadel, ker česna res nisem vlekla zraven! Po drugi strani sem upala, da me bo napadel, ker bi potem imela dober razlog, zakaj sem vsa spraskana in zakaj sem tako pozna. Boj z vampirjem je izjemno resna zadeva. Življenje je za trenutek dobilo smisel, ko sem se znašla na evropski pešpoti. Ker so moji medklici “Bemti!” v tej drami čustev, volje in listja postajali vse pogostejši, sem vedela, da je prišel čas za drastične ukrepe. Iz rukzaka sem povlekla … jabolko. Ravno sem požvečila do konca in ob pogledu na uro izustila zadnji žalostno-jezni “Jebemti!” (ura je bila že tri, jaz pa šele na dobri polovici poti), ko sem jih zagledala … (… se nadaljuje …)

WTF gripa in previdno z željami

Zadnja dva tedna sem malo pogosteje spremljala dogajanje na tv kot ponavadi. Ugotovila sem, da sem zbolela za WTF?! gripo. Kako naj sicer pojasnim, da sem ob dnevniku in sorodnih oddajah nekajkrat v minuti rekla “Ha?” ali “WTF?!” ob vsem po-recesijskem, ob-recesijskem in med-recesijskem dogajanju? Včasih je boljše živeti v svojem kokonu, ker zunaj je en sam velik Pohlep in Izkoriščanje. Revolucionarji, kje smo?! Želim si, da bi lahko bila zlata ribica …
Previdno z željami, lahko se uresničijo