Peresno resno o Preresnem

Ker mi levo oko trza že tretji dan, pišem tole z desnim. 😉 Že drugič v hudo kratkem času sem se zalotila ob misli, da nisem dovolj resna, vsaj ne dovolj resna za Velike in Odrasle. Gonjenje zabavljaško-smotanega, občasno naivnega pogleda na stvari — enostavne ali kompleksne, majhne ali velike, vsakdanje ali dolgoročne — kaj to pove o meni? Z enim očesom pred spanjem berem Tako je govoril Zaratustra, z drugim očesom Dnevnik Bridget Jones, razumem skriti, zaviti in trikratno-implicitni humor v obliki cinizma, sarkazma, ironije, hkrati pa se lahko do solz nasmejim najbolj butastim foram “Bila je žabica, ki je prišla.”, “Bila je žabica, ki je prišla. In odšla.” — kaj to pove o meni? Obožujem klasično glasbo, Čajkovski me zaziba v romantično plahutanje s krili duše … in potem se znajdem na koncertu metalcev, kjer nič manj ne uživam, le plahutam z drugimi deli telesa — kaj to pove o meni? Gledam ljudi, ki merijo lastno vrednost s stvarmi kot so “do 30. leta zaslužiti XXXX denarja”, “kupiti hud model mercedeza”, “hoditi na počitnice na eksotične lokacije”, “sosedom vzbujati zavist”, “moj blog bere 10000000000000 ljudi” … in potem včasih pomislim, le zakaj nisem bolj ambiciozna, zakaj si ne postavim takšnih ciljev? Kaj pa sem dosegla v življenju? Nisem genij, nisem mati Tereza, nisem Ghandi, nisem Bush (hvala bogu, hehe), ne mika me politika, ne mika me kopičenje, ne mika … ugotavljam, da me ne mika biti Odrasla. Hoja po robu Odraslosti je veliko zanimivejša. Svojo vrednost merim s tem, koliko ljudi nasmejim, koliko ljudem je prijetno v moji družbi in koliko ljudi reče “hehe, ja sparkica ja, ona je faca, malo otročja, ampak ja … faca”. 😀 Odrasli se prehitro prelevijo v Preresne. Preresni se prelevijo v Zagrenjene in Zagrenjeni v Zamorjene. Odrasli postavljajo ograje, ograde, zidove, pravila zaradi pravil in zaničujejo otroško otročjost. Postanejo kravatarji, ki bi morali biti še v pižami, ali postanejo posh petkarice, ki bi morale imeti blatna kolena in travo v laseh, ali celo postanejo zapuščeni zombiji, tavajoč iz službe domov in od doma v službo. Večkrat naletim na Odrasle, ki mi dajo občutek, da sem enostavno … butasta, otroško otročja, ali kot bi rekla S. Makarovič “neizobražen runkl”. 😛 Če ugibam … to se mi dogaja samo zato, ker ne maram fizike. Pretiravam, seveda. Fizike pa res ne maram in fizikalnih zakonov ne priznavam. Spl(j)oh. 😆 Gravitacija in podobna jajca zame in na meni ne delujejo! 😆 Odrasli in Veliki me obstreljujejo z napamet naučenimi latinskimi izreki, postavljajo se z naj-in-oh-geekovskimi izrazi, primerjajo me s šablonami lepote in bruhajo slavospeve svoji lastni inteligenci, ne spomnijo pa se več, kdaj so nazadnje ležali bosih nog na pokošeni travi, kdaj so se nazadnje smejali paritvenemu plesu golobov, kakšnega okusa je rumena in kako fajn je nekoga nasmejati do solz. Ni časa za to, pravijo, ni časa. Ko se počutim takole butasto otročja, me zadane, da me sogovornik najbrž ne jemlje dovolj resno in da je razočaran, še posebej, ker sem prepričana, da ni treba vsega povedati in zato molčim. Določene stvari se da razumeti, dojeti, sprejeti brez besed, če znaš poslušati, gledati, oddajati brez besed. Pššššt. A slišite? 😀 No, kaj vse to pove o meni? 🙂 Z zabav(lj)anjem se držim na površju, da lahko peresno resno razmišljam o Preresnem. Na jedilniku za naslednji teden imam Joyca in njegovo Finneganovo bdenje in Glattauerjevo Alle sieben Wellen. Primerno uravnotežena dieta 🙂

*

Nauk flanca: jebat ga, otročja sem. Mali princ gor al dol, prinčepeska leti, kljub temu, da nima kril in da pozna zakone gravitacije. 😆

Neumna prinčepeska

Bingljala je z nogami z zidu in opazovala trgovce, ki so se spretno sukali okoli stojnic. Ta je imel svilene srajce, drugi kup pomaranč, jabolk in dateljnev, tretji nogavice, četrti spet čuda stvari. V eni roki je držala obglodano jabolko, z drugo je odganjala muhe, ki so vztrajno hotele svoj delež. Na trgu je zavrvelo in završalo, prišli so namreč rokohitrci in zabavljači. Radovedno se je zazrla v brkatega gologlavega možiclja, ki je vlekel živo rdeč voz, na njem pa mizico, skrinjo, žago in še vrsto nenavadnih pripomočkov. Pojedla je jabolko in se spretno zavihtela z zidu. Počasi se je prebila med množico do smešnega možiclja, ki je medtem že razpostavil kramo. “Stopite bližje, pridite sem, z magijo skrivnostno oči vam odprem!” Njegov glas se je razlegal po tržnici in privabil trumo radovednežev. S težavo se je pririnila do prve vrste. Na mizi je stala s črnim žametom obdana škatla, notranjost je žarela v škrlatno rdeči. Možicelj je opletal z rokami, mrmral čarobne besede in bam! iz škatle potegnil belo golobico, belega zajca in belo podgano. Spet je krilil z rokami, mrmral nove besede in iz škatle povlekel kroglo, zavito v svilo. “Pokazal vam bom, kako narediti sonce!” Z eno potezo je povlekel svilo z globusu podobne krogle in jo naglo zavrtel. Množica je završala … “Oooooooh, aaaaaah, magijaaaaa…” Možicelj je v rokah res držal bleščečo kroglo — sonce, ki je žarelo in zaslepilo vse v okolici. “Sem gospodar sonca in sonce je moj gospodar!” je zadonelo. Vse oči so bile še uprte v majhno sonce, ko se je iz množice iztrgal suh, visok možakar s kozjo bradico in vodenega pogleda. “Prevarant! Goljuf! Ne verjemite mu! To ni sonce, to je navadna goljufija!” Zbil je kroglo možiclju iz rok. Padla je po tleh in se raztreščila na kose. Bila je  iz posebnega debelega stekla, oblepljena s koščki zrcala. “Vidite?! To ni sonce, navadna steklena krogla je!” Suhljati možakar si je nadel škodoželjen, demonski pogled in česal množico z njim. “Ne bodite govedo! Kakšna magija neki?! S triki hoče priti do našega denarja!” “Gospod, bila je magija, sama sem videla, da je bila,” je možakarjev gnev prekinil tih glasek, ki se je izvil deklici z velikimi zeleno-rjavimi očmi. Strmela je vanj z našobljenimi ustnicami in z rokami uprtimi v boke. “Kaj boš govorila, neumna punčara!?” je zasikal možakar. “Pusti deklico, pusti malo princesko,” mu je možicelj skušal odvrniti pozornost. “Ooo, a da smo prinčepeska, kaj? Neumna prinčepeska!” se je zlobni možakar spet lotil deklice. “Neumneži, govedo! Še zmeraj stojite tule in zijate v navadne trike?” je zmerjal vse povprek skozi stisnjene zobe. Množica se je razšla, le deklica je ostala in obstala pred možicljem, ki je pobiral koščke raztreščene krogle. “Gospod, vem, da ni bil trik, res je bila magija,” mu je zašepetala. Možicelj se je obrnil in preveril, če ju kdo gleda. Zlobnež je stal v bližini in še naprej bentil. “Prinčepeska, bil je le navadni trik,” ji je mirno, nekoliko žalostno odvrnil možicelj. Potem se je nasmehnil. In pomežiknil 😉 * Magija obstaja, tudi če poznaš vse čarovniške trike na svetu. Le s srcem je potrebno gledati, ne z očmi 😉

Nogiranje in noč živih mrtvecev

Op.a.: Čakam, da moje čudo (ni božje, hehe) sprocesira bloge, zato imam čas pisati. V soboto sem bila na Poti okoli žice v Ljubljani. Ja, ok, pa kaj. Nič “pa kaj”, gre za 35 km. In bilo je fenomenalno!!! Ne zaradi kilometrov, niti ne zaradi Ljubljane, še manj zaradi medalje — bilo je fenomenalno fantastično zaradi družbe v kateri sem bila! Katja, Teja, Valentin, Špela, Alain in Damjana, super je bilo nogirati z vami – premikati noge levo pred desno in potem še desno pred levo, da ne bi bila katera noga ljubosumna! 😀 Po pohodu smo okupirali mongolsko restavracijo in si dali duška s krokodiljim mesom. Skoraj bi lahko peli Kdokodilčke v očeh, a smo se raje zadržali. Hec se mora nekje nehati in definitivno bi se nehal s Krokodilčki v očeh. 😆 V nedeljo sem imela musklfiber … niso me bolele noge, bolele so me trebušne mišice, ker sem se tako režala, da so ostali deli telesa pozabili, da bi lahko bili utrujeni! 😀 Če je bilo tako super in fajn in malo-da-ne kičasto (kičasto bi bilo, če bi delili zastonj sendviče in nas vozili v rikši) … kaj delajo živi mrtveci v naslovu? Ko si mlad in nor, imaš veliko energije. Ko si malo starejši in morebiti še bolj nor, imaš manj energije. Napaka! Po pohodu je bilo treba iti na razbijaški koncert v Kranj! 😀 Igrali so nihče drug kot rooooarrrr…. God Scard in rooooarrrrr … Leaf fat! Opozorilo: ne gre za umirjeno glasbo. 😆 Najbolj pri vsemu me je čudilo to, da smo imeli tisti s 35 km nogiranja za sabo na koncertu največ energije (nastopajoči izvzeti). Zdaj je verjetno bolj jasno, čemu uporaba živih mrtvecev. 😀