Deset (ja, 10) načinov, kako ne začeti pogovora

LudEki smo večinoma socialna (včasih tudi nekoliko socialistična) bitja in se nemalokrat zapletemo v takšne ali drugačne pogovore. Pri pogovoru je zelo zanimiv (beri pomemben) začetek, saj ta odloči, ali je bil pogovor le ščebetanje vrabljev, poezija z dodano vrednostjo, scenarij za akcijski film ali le vstopnica za oddelek intenzivne nege. No, nekaj takšnega. V glavnem, pri pogovoru je potrebno paziti, kako ga začnemo. Navajam deset načinov, ki vam jih nikakor NE priporočam. Vsi primeri so napisani zame, da ne bo zamere, jasno, in ker se je super delati norca na lasten račun. 😀 Načine lahko posplošite na poljubno kombinacijo spolov, telesnih oblik in/ali alternativnih osebnosti, ne pustite se omejevati. 😆 Zdaj pa zares: 10 načinov, kako ne začeti pogovora (vsaj z mano ne):
  1. Lubica, zgledaš kot da bi te krava pojedla, prebavila in pokakala. (*Morda je ljubica spala le 3 ure?*)
  2. Lubica, a te je Matilda polizala po čelu? (*Lubica zgleda bledo in utrujeno. Glej točko 1., zakaj je temu tako.*)
  3. A si se zredila? (*Te za bučo?*)
  4. Zeh. (*Zeh. Zdaj vem, kaj si zajtrkoval/-a. Hvala.*)
  5. Zgledala si že boljše … (*Manemoj?! Glej točki 1. in 2.)
  6. Do jutri moraš … (*Moram samo umreti, do jutri lahko morda … poudarek na morda, sploh če ni zraven ‘prosim’!*)
  7. Ti mi boš … (*Brez ‘prosim’ in ‘ali bi hotela’? Pejd kakat.*)
  8. Glej, vem da tega ne maraš … (*Če veš, da ne maram, zakaj potem sploh govoriti o tem?*)
  9. Kere droge jemlješ? (*Te za bučo? Nekateri smo naravno prikupno zmedeni. Sploh zmedeni. Imamo drugačen smisel za humor. Ni moja krivda, če ne razumeš. Basta.*)
  10. Ti si najboljša, najlepša in ti to najboljše znaš. A bi … (*Haaaaloooo, a zgledam, kot da padam na take finte? Zgledam še mogoče, zagotovo pa ne padam na njih.*)
Če ste modri (ne kot vijolice in ne kot oblaki), se boste iz tega nekaj naučili. Kaj? Kako manipulirati z mano. 😀 Aja, ja, in kako ne pričeti pogovora. 😛 P.S.: Zvezdice so zgolj v dekorativne namene. 😆

Fak no, policijska država al kaj?!

Pa to ni več res 👿 Peljala sem se s svojim lepim, novim Letečim tepihom, nakar zagledam policaja, ki mi skoči pred avto. Ker sem pridna in zgledna državljanka (vsaj kadar me policaji gledajo), sem še pravi čas ustavila. Lepo sem zavila za kraj, odprla okno, se nasmehnila in se spraševala, kaj pri črni mački na beli podlagi sem ušpičila, da sem si zaslužila takšno pozornost. Policist namreč ni bil sam, bila jih je cela gruča. Okej, sem pomislila, mogoče se je spet zgodil rop in preverjajo mimovozeče s krasnimi novimi premikajočimi se zadevami. Samomorilsko razpoložen policaj je stopil k oknu. “Stopite iz vozila,” je hladno rekel. Debelo sem ga pogledala. “Stopite iz vozila, takoj prosim.” Odprla sem vrata in pazljivo izstopila. Policaj me je zagrabil za roko in me povlekel stran, drug policaj pa je prišel z nekim čudnim orodjem in se lotil mojega avtEka. “Halo, kaj se pa greste? Ste zmešani? Kaj počnete!?” “Gospodična, ostanite tam, kjer ste!” Tip je hladnokrvno vzel nek ključ in pričel šariti pri kolesih, zatem je odprl pokrov motorja in … potem sem popizdila. “Fak no! A mi lahko kdo pove, kaj se dogaja? A bi radi, da stožim gate z vas??? Nov avto mi boste uničili!!!” “Daj, odpelji jo, baba je histerična!” “Heeej, heeej, ste znoreli?!?!” Policaj me je odvlekel k stari bajturini, ki je stala ob cesti in me porinil skozi vrata, kjer je že čakala policistka. Baburina me je usmerila v sobo polno svinjarije. Seveda sem se drla kot jesihar. “Aaaalooooo! Aaaaloooo! Pa kaj ste vsi prfliknjeni al kaj?!” Babnica se je obrnila, zaloputnila vrata in jih zaklenila za mano. Gledala sem okoli, kaj bi lahko pograbila, da bi razbila ta frdamana vrata. Zagledala sem okno. Na žalost je bilo zamreženo, ker je bilo v pritličju. Fak, sem si mislila, avto mi bodo uničili. Skozi okno sem videla, da zdaj šarijo v notranjosti. Bila sem tako besna, da bi lahko nekomu pregriznila vrat. “Faaaaaaaaaaaaaaaaak!” * Potem sem se zbudila.