Fluftarska žehta

Danes je dan za fluftarsko žehto. Batko, miške in moja majhnost med pranjem filozofiramo o krivici-prasici, o poštenosti-zblojenosti in o normah-konformah. Jutro spodbudi živčne končiče in očesni senzorji delajo z nadsenzorsko hitrostjo. Batkotove nežne roke ožemajo možganostroj, od katerega se še zmeraj cedi, miški čebljata o popularnih negativističnih pristopih k dojemanju stvari, moja hinavska majhnost se ubada s protislovji med ciniziranjem lastne biti. Oborožena z nožem cinizma za pasom namreč pridigam o neuporabi cinizma, češ, dajmo se spremenit, dajmo stvarem in ljudem čas, da se pokažejo z leve in z desne, od spodaj in od zgoraj, s slabe in dobre strani. Ironično pri vsem skupaj je, da sem železnega prepričanja, da smo ljudje v osnovi slabi. Ženejo nas čudni tokovi dokazovanja, obvladovanja in prevladovanja nad samimi seboj in nad drugimi. Kot Sparkana Orleanska stojim na braniku, branim norme-nekonforme pred jedkim morjem, ki se zažira v branik in z nožem v roki odganjam pljusk za pljuskom. Sparkana je utrujena. Branik obdan s humorjem, sarkazmom, oplemeniten z zdravo pametjo in s temelji iz armiranega poštenja je načet. Neznanski mlini na veter so sklenili zavezništvo z morjem, vetrnice so razpeli kot jadra in zdaj pljujejo po morju, morski ovni, ki se bodo zabijali v branik. Dragi Don Kihot, nehaj popivati in nehaj preganjati babnice naokol. Čas je, da spremeniva strategijo. Pokliči me. Žehta je končana, možganostroj je spet suh. Batko si maže ročice z nežno kremico. Ah, kaj je to? Ob kotičkih oči ima gube. Ah, saj so samo smejalne gube. Miški sta splezali nazaj, da bi spet pognali kolesje, mene pa čaka vadba vloge Sparkane. Kam sem že založila ogledalo … hmm … Če ti nič ni jasno, nič hudega 😉 Žehte niso tako pogoste.

Can you?

Slovarček:
  • fluftarska – filozofsko luftarska; govorjenje in razmišljanje z glavo v oblakih, kjer je pogled rahlo zamegljen
  • konforma – pojma nimam, se pa lepo rima z norma; morda cikam na prijetno udobnost, lagodje, v katerega smo zašli
  • ciniziranje – dodajanje pocinkanega sloja cinizma

Verižna terapija ali traparija?

Med čakanjem, da se mi na računalnik namesti glomazna kreatura, sem imela nekaj trenutkov zase. Zaznala sem, da se me loteva čudna žalost, bogsigavedi zakaj. Pravzaprav vem zakaj, vendar je stvar tako žalostna, da bi še najbolj žalostni med vami bili veseli in zato ne bom napredala o njej. 😀 Splav na toku misli me je privedel do otoka, kjer je rasla palma spomina, na njej pa kokos, v katerem je bilo sporočilo. Sporočilo se je glasilo: “Pika. Dnevnik.” Ker sem danes že skoraj ves dan v posebni fazi delovanja, kjer je enostavno komplicirano in komplicirano zelo enostavno, sem sporočilo takoj razumela. Pika me je na Bložiču vprašala, če še uničujem dnevnik. 🙂 Do danes sem ga imela zaprtega v predalu, da ne bi prišlo do samouničenja. Tako poceni je namreč ne bo odnesel. 😛 Ker mi ni bilo za norčije v stilu “odnesi dnevnik pod tuš”, sem za nalogo izbrala izdelavo papirne verige. Verige so skrivnostno večpomenske, kot je večpomenska dvoumnost. 😉
Verižna terapija se prične
Z verigo priklenemo, z verigo sklenemo, z verigo lahko omejimo ali osvobodimo. Kaj od tega je dobro in kaj je prav, je odvisno od vsakega posameznika — tudi od tebe, dragi bralec.
Barve za sivino
Če osebo priklenemo nase, si jo na poseben način lastimo in jo s tem tudi omejimo. Če z verigo sklenemo nepovezane stvari, dobimo Celoto, ki je več kot le vsota posameznih delov. Sinergija. Če sklenemo pretesno, se lahko zgodi, da se Sinergija zaduši in postane le navadna Vsota.
Uklenjene barve
Z verigo nas omeji realnost, če predolgo nosimo zvezdni prah na glavi, vendar se z verigo lahko osvobodimo, če priklenemo svoje strahove.
Verige so šibke ...
Takšne so te verige, dobre in slabe, sive v svoji sijajnosti in sijoče v svoji sivini.
Dobro-slabe verige
Traparija. Saj gre le za nalogo v dnevniku. 😉

Šesta od spredaj, šesta od zadaj, vmes pa nič

cyb3r me je ujel v peskovnik 6×6 metrov: poiskati sem morala šesto sliko v šestem albumu. Ker imam slike na več diskih, sem izbrala šesti disk. Ok, tole je hec, nimam šestih diskov, štiri pa res 😀 Da ne bo reklamacij, sem vzela šesti album od zadaj naprej in še šesti album od spredaj nazaj. Davnega leta 2003 sem nekega poletnega jutra imela preblisk, da bom dočakala sončni vzhod na Kalvariji nad Mariborom. Šesta od zadaj naprej Tale fotkica je nastala na fantastično jutro julija lani: nebo je skorajda eksplodiralo. Šesta od spredaj nazaj Za naprej ne bom določila nikogar, lahko se kdo javi sam in se pofočka v komentarjih 😉