Resnična zgodba programerke žajfnic

Pripravite se: odprite oči in dobro prisluhnite, zdaj boste priča presunljivemu in dramatično skodranemu utrinku iz življenja … Opala, prehitevam. Ja, tole bo žajfnica oziroma že skoraj žajfasta grozljivka! Opozorilo: Če ne prenašate dobro žajfnic in/ali žajfastih izpeljank, hitro v jok in na drevo — lahko  pa se soočite s svojimi predsodki in pogumno berete naprej. Odločitev je vaša. V glavnih vlogah:
  • sparkica – romantična programerka
  • Kod – programska koda moškega spola
Preden resnično začnem z zgodbo, je dobro vedeti naslednje: življenje nas, programerjev, je včasih podobno besnemu besednemu spolnemu občevanju z bodljikavimi zadevami ali lepo po domače — jebanju ježa. * resnični začetek zgodbe * sparkica že 15. uro sedi za računalom in udriha po tipkah. En pogojni stavek tule, ena zanka tamle, malo zamikanja, nekaj podpičij (ne, ne gre za HTML, ampak za resne prog. jezike), ljubeče božanje s komentarji in na koncu še zadnji elegantno ukrivljeni zaklepaj (}). sparkica: “Ha! Takole! Le še F6 pritisnem in moj ljubi stvor bo oživel! Ha-ha! Ha-ha-ha!” sparkica pritisne na F6. Zgodi se … nič. sparkica dvigne levo obrv in pogleda v drobovje stvora. Stvoru je eno nogo narobe prišraufala na trup. Malce popravi zanko in zaljubljeno pogleda stvor. sparkica: “Zdajle pa bo. Ha! Ha-ha!” Spet pritisne na F6. Stvor – Kod oživi! Kod:“Kako si drzneš obuditi me v ta svet popolnoma golega?” sparkica osupne. sparkica:“Ha?” Kod: “A misliš, če si me obudila, da te bom kar ubogal in naredil točno to, kar bi rada? Nak, ljubica.” sparkica:“Ti bom že pokazala.” sparkica užge po Esc, poklika vse X-e, ki bi lahko Kod povrnili v agregatno-programsko stanje “ni zagnan”. Kod:“Neumnica, naivnica! Misliš, da se me boš kar tako znebila? NE boš. Zaljubil sem se v diskovje in v pomnilnik! Ne boš nas ločila, ne, ne boš!” sparkica besno pritiska Ctrl+Alt+Del (ja, na Windowskih delam, pa brez komentarja!), skuša priklicati Programskega boga — Upravljalca opravil, a brez uspeha. Kod je prevzel oblast nad računalnikom. sparkica:“Jao, daj no, ne zajebavaj zdaj. Nimam časa.” Kod: “Vsakdo ima čas.” sparkica: “Daj nehaj, raje povej, kaj bi rad!” Kod: “Povej mi nekaj lepega. Povej mi … povej mi, da me imaš rada.” sparkica zavije z očmi. sparkica: “Rada te imam.” Kod:“Ne, ne tako. Bolj doživeto. Iskreno.” sparkica stisne zobe, zavije z očmi, globoko vdihne in… sparkica: “Raaadaaa teee imaaaam.” Kod: “Iiii, kako lepo. Zdaj pa celemu svetu povej, da me ljubiš.” sparkica je izmaknila kabel iz vtičnice. Laž avtorja: po tej zgodbi z rahlo spremenjenim koncem je bil doživet in uprizorjen resnični dogodek – se spomnite virusa ILOVEYOU? No, zdaj veste, kako se je vse skupaj začelo.

Pogrešanje za sladokusce – drugi poskus

Eden najlepših in najbolj žalostnih mjuziklov. Člani DNSR, predstavljam vam Moulin Rouge!
Isti filmček boljše kvalitete najdete na tej povezavi (ni ga mogoče vključiti)… Moja najljubša pesem iz tega mjuzikla — običajno med pomivanjem posode pojem obe vlogi. Lahko kdaj tudi v živo 😀
Ljubezen je hecna stvar: iz nas dela bedake in mučenike, a hkrati v nas pusti nekaj velikega, nedotakljivega, božanskega.

1110 razlogov, zakaj nima smisla brezvoljno bluziti skozi dan

Vem, zadala sem si težko nalogo: definirati 1110 razlogov, zakaj nima smisla brezvoljno bluziti skozi dan, še posebej ne na dan, kot je današnji. Moker, turoben, packast, rahlo zdolgočasen in nagnjen k bluzenju. * sparkica si pomane roke, raztegne prste in škljocne po tipkovnici * Da ne bo nepotrebnih zapletov, bom pisala v prvi osebi ednine. Ziher je ziher. 😉
  1. Že jutri mi lahko pade letalski motor na glavo. Ne verjameš? Poglej film Donnie Darko in še enkrat premisli.
  2. Že jutri mi lahko diagnosticirajo 1001 vrsto raka. Jep. Nisem morbidna, te stvari se dogajajo. Nazadnje se je zgodila kolegu. Neprijetno.
  3. Po bluzenju si moram kupiti novo bluzo, ker staro bluzo med bluzenjem zabluzim. V tem času je to prevelik strošek.
  4. Ponoči se lahko zgodi konec sveta in če se zbudim po koncu sveta, si menda ja ne bom rekla:”Fak, kako brezveze sem zabluzila zadji dan pred koncem sveta.”
  5. Brezvoljno bluzenje ima neprijetne posledice: slabo vest, tečnobo, prenajedanje z endorfinsko bogatimi hranili (beri čokolado) in pokvarjen začetek tedna. Vse bi še prenesla, vendar vam lastne tečnobe res ne privoščim. Res ne. Ker potem se lahko prijavite na prvo raziskovalno misijo izven Mlečne ceste. Čak, čak, presneto, tja sem se prijavila sama.
  6. Bluzenje povzroča prehajanje vseh barv v sivo in nato v črno, kar ni v skladu s teorijami o mavrici. Kdo je že videl črno mavrico, prosim vas lepo?!
  7. Brezvoljno pomeni brez volje, kar dalje pomeni, da sem človek brez volje, kar pa definitivno nisem. Torej, če rečem, da sem brezvoljna, nasprotujem svoji lastni definiciji. Preveč kompleksno za krajšo razlago, zato kar recimo, da si brezvoljnosti ne smem privoščiti. Tako je. Basta.
  8. Če nisem brezvoljna in zblužena, lahko koga drugega spravim iz brezvoljno-bluzatorskega stanja, kar pomeni, da lahko potem ta oseba “okuži” s smehom in dobro voljo še koga drugega in tako naprej in tako po diagonali, dokler se krog ne sklene in dokler mene nekdo ne spravi v še boljšo voljo in/ali smeh. Temu se reče efekt cirkularke ali nekaj takega. Recimo. 😛
  9. Ako brezvoljnarim, poslužam zabluženo muziko, vedno ugotovim, da se svet vrti v napačno smer. To vsekakor ni dobra zadeva, ker zakomplicira moj bioritem do amena. Zjahan bioritem pa pomeni pogostejše napade zlovoljnosti, tečnarjenja in … spet sem pri točki 5.
  10. Imam omejeno število dni na razpolago za (iz)življanje, razen če najdem način, kako pretentati tetko smErt. Lej, ne me zdaj prepričevat, da se jo da na izi — če uspem nekaj kErlcev okoli sebe prepričati, da sem mlajša, kot sem v resnici, to še ne pomeni, da se da smErt naplahtati na tako enostaven način. SmErt ima licenčno politiko porihtano bolje kot vsi štancarji programske opreme. Ne verjameš? Preveri tukaj.
  11. Kdo me bo pa prenašal, če bom morbiden drekec pekec v virtualnem kotu!? Nihče. Nasmejan drekec pekec? To je pa čisto druga zgodba! 😉
  12. V stanju brezvoljnosti mi švasarije ne gredo od rok. Brez švasarij ni bloga, brez bloga je brezveze, da sparkica sploh obstaja in puf!, v trenutku bi izginila. Descartes, kaj praviš na tole? Nič? Kako nič?! Aja, mrtev si. Hehe, a ti je potekla licenca (glej točko 10)? 😛
  13. Bluzenje je zelo podobno blejanju, blejajo pa štorklje. Ne? Race? Tudi ne? Aja, ovce. Po zadnjem pregledu pri zdravniku so mi zagotovili, da ovca še nisem, torej ne smem blejati in posledično: ne smem bluziti.
  14. Pri brezvoljnem bluzenju se pojavijo bolečine v križu, ki jih ne odpravi niti Dormeo, niti Cosmodisk, niti Strelovo vnovično hlodiranje po Amazonki. Bolečin v križu ne maram, vsaj zaenkrat še ne.
  15. Brezveze je brezvoljno bluziti, ker se lahko bolje jezim ali smejem. V vsakem od teh dveh primerov porabim več kalorij, kot pa če samo sedim/ležim/stojim nekje kot kup nesreče. Kup nesreče hitro postane drekec pekec in ja, spet sem pri točki 11.
To je to. A da ni 1110 razlogov? Seveda jih je toliko, le v binarni svet se postavi, dragi bralec 😉
Hujšanje malo drugače
P.S.: Dragi bralec, morda se čudiš pohodu objav ta vikend. Jebat ga, pač rabim protiutež za branje in pregledovanje člankov, programiranje in opravljanje “resnega” dela.