Ropotajoče besede fantaziji sosede

Dovolj lenarjenja in preganjanja pajkov iz kota v kot. Kaj bi danes? Kost za možgansko glodanje? Švasanje obliža na razbolele praznične žulje? Ne, danes bo ropotalo. Ropotale bodo besede. Licenca za moodswinganje je potekla. Trenutno sem zmerno do pretežno fantazijsko razpoložena. Temu ni toliko krivo predvajanje Gospodarja prstanov na TV, pač pa dva ploščka, ki sem ju oni dan kupila v Ljubljani. Zakaj kupila? Ker ju želim imeti … tako … čisto legalno. 😉 Gre za dva filma darkersko obarvanega tandema — tandema, ki me je popolnoma zasvojil in dokončno zasužnjil mojo dušo. Seveda gre za sodelovanje Tima Burtona in Johnnyja Deppa in za filma Corpse Bride in Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street. Prvi je risani animirani film, v katerem je Johnny posodil le svoj glas, drugi pa je dejansko glasbeni film, eh, recimo raje mjuzikl. 😀 Nevesto sem videla že pred časom in jo bom pogledala spet … in spet … Sweeneya še nisem, a ga bom še nocoj. Prepletanje temačnosti, morbidnosti in smrti z iracionalnim neklišejskim pozitivizmom in hladno objektivnostjo me vedno znova osupne, posrka vase in na koncu pusti z zadnjim dihom, ki na ustnicah izoblikuje tihi “še“. Fantastični temačni svet, ki ga prikliče China Miéville v knjigi Perdido Street Station, je svet, v katerem živim, ko nisem budna. Svet nenavadnih bitij, nič kaj pravljičnih in nič kaj naivno prijaznih, svet prepleten z izdajstvi, boji — notranjimi in zunanjimi –, svet pošasti, krute nepravičnosti in nevarnega despotizma. Mešanje gotskega stila, grozljivosti in pošastnosti le še bolj poudarja drobce osebnostne moči glavnih pošastnih junakov, ki niso popolni in niso vsemogočni, niti niso nezmotljivi. A nismo takšni tudi mi, ljudje? Razen nekaterih, ki smo več kot očitno popolni (pajade)! 😆 Fantazijski svet se je v meni začel razvijati že dolgo nazaj, ko sem v 4. razredu osnovne šole dejansko “odkrila” šolsko knjižnico (prej nisem pretirano rada brala, morda zaradi izbora knjig za bralno značko? 😕 ). Odkrila sem namreč metre knjig Karla Maya in Julesa Verna. Zlagala bi se, če bi rekla, da nista postavila temeljev mojega fantaziranja. Tudi Robert L. Stevenson je doprinesel svoj del. Nikoli ne bom pozabila knjige Ronja, razbojniška hči znane pisateljice Astrid Lindgren, pa tudi ne fantastičnega filma Willow (Val Kilmer, njam), po katerem je bila kasneje spisana tudi knjiga. Videla in prebrala. 😉 Vseeno mi je, kaj boste mislili ob tem, da sem prebrala vse knjige o Harryju Potterju. Tisti, ki trdi, da so samo za mladino, naj jih prebere (še enkrat). Nekaj dni nazaj sem naročila celo zbirko Sword of Truth. 🙂 Neskončno zgodbo Michaela Endeja? Seveda. 🙂 Ni me potrebno spraševati, če sem prebrala (in videla) Gospodarja prstanov — sem. Vojno zvezd? Tudi. Vse dele — stare in nove. Zakaj? Ker uživam v (znanstveno) fantastičnih svetovih, ki jih lahko ustvari samo domišljija in fantastični svetovi so edina protiutež razburkani resničnosti, po kateri nas premetava kot ostružek z debla Evolucije. Kljub temu, da že dolgo vem, da se svet ne deli le na dobre in slabe, da ni vse črno-belo oziroma da obstajajo sivine in da obstajajo mavrične barve, se občasno še spomnim na Poslednjega samoroga … Kako drugače bi bilo, če bi obstajali čarovniki, čarovniški vajenci, bitja iz onostranstva in podzemlja, iz alternativnih svetov in še bolj alternativnih dojemanj resničnosti. Morda bi se takrat ljudje boljše razumeli, lepše shajali in spet našli smisel, za katerega je vredno živeti-umreti. Nekateri mislijo, da sem kičasta, ker tu in tam pomislim na samoroge. 😉  Enkrat za vselej: niso mi všeč kičaste stvari, ne padam na blišč, ne padam na snobovstvo in ne trzam na hvalisavo samopromoviranje. Samorogi so le protiutež, delček v mozaiku mojega lastnega dualizma. Besede so odropotale …