Kako spakirati kufer v sekundi dvajset

Februarja spet potujem in vsekakor želim z vami deliti fenomenalen IN delujoč nasvet o pakiranju kufrov. To je namreč najbolj tečen del priprav na potovanje, vsaj meni 🙂 Potrebne sestavine:
  • majhen kovček ne glede na dolžino potovanja
  • omara
  • Yokozuna
Postopek:
  • Odprete kovček in ga položite pred omaro.
  • Prosite Yokozuno, naj nagne omaro.
  • Prosite Yokozuno, naj stlači stvari v kovček in sede nanj.
  • Povlečete zadrgo in voila!
Priporočila:
  • Yokozuno vzamite zraven, ne glede na to kam greste. Kovček bo namreč potrebno spet zapreti, preden greste domov.
  • Dobro premislite, kako boste Yokozuno nahranili, sicer morda ne bo hotel zapirati kufra.  😛
Novosti – kmalu v trgovinah:
  • Žepna verzija Yokozune
  • Yokozuna, ki ga lahko obesite na trak in ga nosite okoli vratu
Pismo mastno, a ve kdo slučajno, kam sem založila Yokozuno? 😛

Ko ni štroma, se iskri

Nisem najbolj razpoložena za pisanje nadaljevanja plapolajočih prsi, zato bom raje pokazala, kaj se zgodi, ko zmanjka elektrike za ves popoldan, večer in jutro. Ko ni štroma, se lahko iskri in bliska. 🙂 Branje knjige ob baterijski svetilki sem občasno prekinila za fotoseanso z Woodyjem, Wladimirjem II in gromozansko žužkasto pikapolonico (iz Singapurja). Dolgčas ni imel nobene šanse za nastop v živo 😛

Po cesti cikcakasto coklajo copati

… ali kako sem si izbrala črko C. Onkel Pepe mi je v žehti ponudil priložnost, da (i)zberem cvetke iz svojega življenja. Seveda gre za igro besed in seveda morajo biti besede na isto črko, uganite za katero črko bo šlo ( 😆 ) in seveda bi naj imele te besede nek poseben pomen. Če sem prav razumela, bi jih naj bilo deset, vendar se ne mislim omejevati in ne omejiti. Nič več copatanja, sparkica je sama svoja cesarica. Pred davnimi časi, ko so ptice še cvrkutale in so po naši vasi cigani še hodili prodajat preproge, sem nekega poletnega dne ugotovila, da ne morem cviliti. Lahko cvrčim kot cvrtje, ne morem pa cviliti. V vseh klasičnih srhljivkah, kjer prestrašene ženske cvilijo, bi pogrnila. Vreščanje je čisto druga zgodba, ampak … ni na C. 😉 Pomagalo ni niti to, da sem neprestano iskala svoje copate. Strašno rada sem hodila bosa (saj še vedno), vendar sem jih poslušala vedno, kadar sem bila brez copat.Ko sem copate našla, sem vedno poskusila zacviliti od veselja. Ni šlo. 😀 Zdaj vzamem copate zraven na potovanje — s tem imam delček doma vedno pri sebi, cviliti pa še zmeraj ne morem. 😉 Ko sem prebolela dejstvo, da ne morem cviliti, me je doletelo naslednje  spoznanje: nikoli ne bom carična, tudi če preberem vse pripovedke, pravljice in podobne izmišljotine. To spoznanje me seveda ni oviralu pri cepetanju, kadar sem hotela kaj doseči: takrat sem se včasih obnašala kot prava pravcata razvajena carična. Pri spoznavanju pravil Igre (ja, gre za Življenje) me je cepetanje hitro minilo. Tu in tam sem cvikala, da se nikoli ne bom naučila pravih pravil. Zdaj vem, da ima vsako pravilo svojo ceno in da pri učenju potrebujem cajt. Včasih se vmes vtakne še carina in doda cepca ali dva, da ni preveč dolgčas. Če že cefram vaše živce s pravili igre in carino, naj še samo omenim, da sem bila stoprocentna, da je cartanje privzeta storitev vsakega živega bitja in da je brezveze ustanoviti ceh cartalcev (z drugimi besedami DNSR), vendar … sem na dnu cenika za spoznavanje pravil našla naslednji citat:  “Motiti se, je človeško.” Da bi se izognila podobnim zmotnim cenenostim (cenene finte, ki jih uporabljajo nekateri cepci), sem se vrgla na celulozo — branje knjig.  Centimetri in centimetri knjig so se začeli nabirati, znanje, navdih, domišljija in cinični prebliski pa kopičiti, v višino pa kljub vsemu moji centimetri niso hoteli zaviti. Nekaj ‘cicibanov‘ mi je očitalo cinizem, vendar moram povedati v svojo obrambo, da včasih moje cikanje nehote izpade cinično, čeprav nočem. Razmišljala sem že o besednem celibatu, vendar se bojim, da te želje nekaterim ne morem izpolniti. Preveč me mika cigumigu pojočih besed, da bi kar odnehala. Obožujem cimet in cmoke (slivove, še bolj pa tiste z ustnic), ne prenašam pa preveč dobro cmevkavcev in cmerikavcev, ki se jim vse zdi težko, ki za čisto vse krivijo druge in ki iščejo najrazličnejše izgovore, da se lahko smilijo samim sebi. Ob cmerah z neustreznimi in neutemeljenimi razlogi za cmerjenje lahko postanem prava coprnica. Cmerikavcem ob priliki kupim cucelj in grem naprej po cesti. Napisala bi lahko več in še malo čez, vendar mi lastna cenzura ne pusti, da bi na koncu s prstom pokazali na corpus delicti in mi dodelili certifikat crkovine ali bognedaj crkljanke. Tako. Upam, da tole cvrlikanje ni izpadlo preveč cukreno. Če je … pobašem svoje cunje, nekaj cvenka, nato v culo dodam še malo cvibaka (znamke Wasa, da se ve), potem pa boste lahko cagovali za mano in govorili: cvirnala jo je čez drn in strn. Da ne bom izpadla cagavo, bi za nadaljevanje črkovne zgodbe prosila osebe, za katere sem prepričana, da so jim besede prijateljice in bodo z veseljem (ali pa vsaj zaradi izziva) pobrskali po lastnih besednjakih:
  • Uršula, tebi bi dodelila črko L, ker vem, da boš z njo umetelno lovila in ljubila,
  • sikfak, tebi bi privoščila črko N, ker se mi zdi, da v deželi Nijebiloinnebo ne boš najebal, pardon, nastradal 😀
  • Zloba, če tole (slučajno) prebereš, bi ti poklonila črko O, ker tvoje besede omamijo in zbudijo paleto občutkov,
  • Tan!a, če ti bo, bi želela, da iz črke V narediš veselico in nanjo povabiš vse firbčne vrabce daleč naokoli in…
  • Alli bi za hec naložila pokoro v obliki črke P, ker mi je naredila lušte s palačinkami! 😉
Naj se cikel nadaljuje…