Archive for January, 2009

Kako spakirati kufer v sekundi dvajset

January 30th, 2009 by sparkica | 4 Comments | Filed in hec, pametovanja, potovanja, vse kar še ni in bo

Februarja spet potujem in vsekakor želim z vami deliti fenomenalen IN delujoč nasvet o pakiranju kufrov. To je namreč najbolj tečen del priprav na potovanje, vsaj meni :)

Potrebne sestavine:

  • majhen kovček ne glede na dolžino potovanja
  • omara
  • Yokozuna

Postopek:

  • Odprete kovček in ga položite pred omaro.
  • Prosite Yokozuno, naj nagne omaro.
  • Prosite Yokozuno, naj stlači stvari v kovček in sede nanj.
  • Povlečete zadrgo in voila!

Priporočila:

  • Yokozuno vzamite zraven, ne glede na to kam greste. Kovček bo namreč potrebno spet zapreti, preden greste domov.
  • Dobro premislite, kako boste Yokozuno nahranili, sicer morda ne bo hotel zapirati kufra.  :P

Novosti – kmalu v trgovinah:

  • Žepna verzija Yokozune
  • Yokozuna, ki ga lahko obesite na trak in ga nosite okoli vratu

Pismo mastno, a ve kdo slučajno, kam sem založila Yokozuno? :P

Ko ni štroma, se iskri

January 30th, 2009 by sparkica | 2 Comments | Filed in fotke, hec, prigodljaji

Nisem najbolj razpoložena za pisanje nadaljevanja plapolajočih prsi, zato bom raje pokazala, kaj se zgodi, ko zmanjka elektrike za ves popoldan, večer in jutro. Ko ni štroma, se lahko iskri in bliska. :) Branje knjige ob baterijski svetilki sem občasno prekinila za fotoseanso z Woodyjem, Wladimirjem II in gromozansko žužkasto pikapolonico (iz Singapurja). Dolgčas ni imel nobene šanse za nastop v živo :P

Tags: , ,

Po cesti cikcakasto coklajo copati

January 29th, 2009 by sparkica | 9 Comments | Filed in hec, ni res pa je, vse kar še ni in bo

… ali kako sem si izbrala črko C.

Onkel Pepe mi je v žehti ponudil priložnost, da (i)zberem cvetke iz svojega življenja. Seveda gre za igro besed in seveda morajo biti besede na isto črko, uganite za katero črko bo šlo ( :lol: ) in seveda bi naj imele te besede nek poseben pomen. Če sem prav razumela, bi jih naj bilo deset, vendar se ne mislim omejevati in ne omejiti. Nič več copatanja, sparkica je sama svoja cesarica.

Pred davnimi časi, ko so ptice še cvrkutale in so po naši vasi cigani še hodili prodajat preproge, sem nekega poletnega dne ugotovila, da ne morem cviliti. Lahko cvrčim kot cvrtje, ne morem pa cviliti. V vseh klasičnih srhljivkah, kjer prestrašene ženske cvilijo, bi pogrnila. Vreščanje je čisto druga zgodba, ampak … ni na C. ;)

Pomagalo ni niti to, da sem neprestano iskala svoje copate. Strašno rada sem hodila bosa (saj še vedno), vendar sem jih poslušala vedno, kadar sem bila brez copat.Ko sem copate našla, sem vedno poskusila zacviliti od veselja. Ni šlo. :D Zdaj vzamem copate zraven na potovanje — s tem imam delček doma vedno pri sebi, cviliti pa še zmeraj ne morem. ;)

Ko sem prebolela dejstvo, da ne morem cviliti, me je doletelo naslednje  spoznanje: nikoli ne bom carična, tudi če preberem vse pripovedke, pravljice in podobne izmišljotine. To spoznanje me seveda ni oviralu pri cepetanju, kadar sem hotela kaj doseči: takrat sem se včasih obnašala kot prava pravcata razvajena carična.

Pri spoznavanju pravil Igre (ja, gre za Življenje) me je cepetanje hitro minilo. Tu in tam sem cvikala, da se nikoli ne bom naučila pravih pravil. Zdaj vem, da ima vsako pravilo svojo ceno in da pri učenju potrebujem cajt. Včasih se vmes vtakne še carina in doda cepca ali dva, da ni preveč dolgčas. Če že cefram vaše živce s pravili igre in carino, naj še samo omenim, da sem bila stoprocentna, da je cartanje privzeta storitev vsakega živega bitja in da je brezveze ustanoviti ceh cartalcev (z drugimi besedami DNSR), vendar … sem na dnu cenika za spoznavanje pravil našla naslednji citat:  “Motiti se, je človeško.”

Da bi se izognila podobnim zmotnim cenenostim (cenene finte, ki jih uporabljajo nekateri cepci), sem se vrgla na celulozo — branje knjig.  Centimetri in centimetri knjig so se začeli nabirati, znanje, navdih, domišljija in cinični prebliski pa kopičiti, v višino pa kljub vsemu moji centimetri niso hoteli zaviti.

Nekaj ‘cicibanov‘ mi je očitalo cinizem, vendar moram povedati v svojo obrambo, da včasih moje cikanje nehote izpade cinično, čeprav nočem. Razmišljala sem že o besednem celibatu, vendar se bojim, da te želje nekaterim ne morem izpolniti. Preveč me mika cigumigu pojočih besed, da bi kar odnehala.

Obožujem cimet in cmoke (slivove, še bolj pa tiste z ustnic), ne prenašam pa preveč dobro cmevkavcev in cmerikavcev, ki se jim vse zdi težko, ki za čisto vse krivijo druge in ki iščejo najrazličnejše izgovore, da se lahko smilijo samim sebi. Ob cmerah z neustreznimi in neutemeljenimi razlogi za cmerjenje lahko postanem prava coprnica. Cmerikavcem ob priliki kupim cucelj in grem naprej po cesti.

Napisala bi lahko več in še malo čez, vendar mi lastna cenzura ne pusti, da bi na koncu s prstom pokazali na corpus delicti in mi dodelili certifikat crkovine ali bognedaj crkljanke.

Tako. Upam, da tole cvrlikanje ni izpadlo preveč cukreno. Če je … pobašem svoje cunje, nekaj cvenka, nato v culo dodam še malo cvibaka (znamke Wasa, da se ve), potem pa boste lahko cagovali za mano in govorili: cvirnala jo je čez drn in strn.

Da ne bom izpadla cagavo, bi za nadaljevanje črkovne zgodbe prosila osebe, za katere sem prepričana, da so jim besede prijateljice in bodo z veseljem (ali pa vsaj zaradi izziva) pobrskali po lastnih besednjakih:

  • Uršula, tebi bi dodelila črko L, ker vem, da boš z njo umetelno lovila in ljubila,
  • sikfak, tebi bi privoščila črko N, ker se mi zdi, da v deželi Nijebiloinnebo ne boš najebal, pardon, nastradal :D
  • Zloba, če tole (slučajno) prebereš, bi ti poklonila črko O, ker tvoje besede omamijo in zbudijo paleto občutkov,
  • Tan!a, če ti bo, bi želela, da iz črke V narediš veselico in nanjo povabiš vse firbčne vrabce daleč naokoli in…
  • Alli bi za hec naložila pokoro v obliki črke P, ker mi je naredila lušte s palačinkami! ;)

Naj se cikel nadaljuje…

Tags: ,

Prihodnost je že jutri

January 27th, 2009 by sparkica | 17 Comments | Filed in vse kar še ni in bo, zgodba

Leto 2023.

Nedoumljiv pojav sončevih peg je povzročil paniko. Združene države Amerike, Argentina in Brazilija so ostale brez komunikacijskih povezav, brez hrane in brez virov za preživetje, prizadejala jih je nova vrsta kuge. Veliko jih je umrlo, preživeli so postali kanibalski plenilci. Kanado je dobesedno odradiral čuden vrtinec, ki je nato preskočil na Mehiko. Preživeli so gradili plovila vseh vrst, da bi jih novonastali tokovi ponesli proti varnejšemu ozemlju. Afriko so nasilno zasedli že pet let pred tem. Posebne enote hladnokrvnih komandosov so iztrebile še tisto malo domačinov, kar jih je ostalo po nenadnem valu čudne bolezni, ki je prizadela le temnopolte prebivalce. Sahara se je spremenila v eno samo kremenčevo gmoto. Vročinska nevihta je stopila pesek in nastale so nenavadne tvorbe, labirinti votlin in prehodov. Preživeli so se skrivali v votlinah. Komandosi so pripravili teren za Veliko selitev.

Evropa je bila pripravljena. Pod pretvezo podnebnih sprememb, ki so povzročile naraščanje morske gladine, so Evropejci zgradili ogromen zid, ki je dvigoval visoko nad obalo, se raztezal po italijanskem škornju, zajel večji del bivše Grčije, ki je le še po imenu spominjala na nekoč pomembno državo. Zid se je nadaljeval ob obali Rdečega morja, segel do Urala, presekal Volgo in še pred Moskvo zavil proti Estoniji in ostankom norveških fjordov.

Anglija je bila že dolgo zgubljena. Komandosi so na otok poslali posebne enote ubijalskih strojev, ki so iztrebili prebivalce do zadnjega. Irska se je zaradi svoje uporniške zgodovine držala slabo leto dlje, vendar je na koncu podlegla. Evropa je ostala sama.

Azijo je v deželo duhov in zoglenelih ali gnijočih trupel spremenil nuklearni spopad Kitajcev, Rusov in Indijcev. Nepričakovane klimatske spremembe so povzročile kroženje radioaktivnih oblakov le nad bojiščem, ki je zajelo vse od Moskve do Pekinga, ves Bližnji vzhod in vse otoške skupine do Avstralije. Avstralci so bolj po sreči pravi čas zgradili zaščitne kupole nad Sydneyjem in Melbournom, ostala mesta so dobesedno izhlapela ob vročinskem udaru.

Stala je na obzidju, plapolajočih prsi, adrenalin ji je prepojil vsako celico posebej. Veter ji je rahlo valovil lase, mrkega obraza in še bolj temačnih misli je opazovala grozeče oblike plovil. Mora ga ubraniti, mora. Za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja.

Bila sta nenavaden par. On visok in suh, neprestano zmršenih las, prikupno, a nevarno zmeden, sploh ko si je popravljal vedno kriva očala. Ona majhna, dokaj mišičasto grajena, srborita in pogosto smotana, ker je ob najmanj primernih trenutkih zbijala šale. Glede določenih zadevščin je bila hudo sramežljiva, vendar tega za nič na svetu ne bi priznala. Ljubila ga je na svoj divji način, vendar mu tega ni povedala.V teh časih ni bilo časa za nežnosti in romantiko.

Misli so ji za hip odtavale. Spet je zagledala dekle … dekle v rdeči obleki, ki sedi pod starim hrastom na griču. O tem dekletu je večkrat sanjala. Ni vedela, ali je dekle resnično, ali je to ona sama v nekem drugem času in drugem prostoru, ali je samo projekcija njene podzavesti zaradi grozot, ki so se dogajale. Zabolelo jo je v prsih, spomnila se je sanj. Bila je dekle v rdeči obleki. Vstala je in ga zagledala ob vznožju. Pomahala mu je, vendar so bile njene roke tako težke, noge kot bi bile zarasle s koreninami drevesa. Pognala se je proti njemu, noge so se iztrgale iz spon, tekla je, on se je oddaljeval. Tekla je, vendar je bil vedno hitrejši od nje. Vedno znova se je vračala k njemu, bolečina v prsih se je stopnjevala.

Počilo je. Nič ni slišala na desno uho. Na desnem ramenu je opazila kri. Streljali so s plovila in na srečo jo je šrapnel le oplazil. Spreletelo jo je, takoj mora k njemu! Opazila je dim in luknjo v zidu, kjer ne bi smela biti. Tekla je in tekla, o groza, tekla je točno tako kot v sanjah, tekla k njemu! Naj bo živ! Prosim, naj bo živ!

Našla ga je. Težko je dihal, opazila je krvav madež na njegovi majici.

Tags: , ,

Žuto al rumeno, samo da je Superman

January 25th, 2009 by sparkica | 4 Comments | Filed in hec, kar tako

Malo heca:

       **************************
    .*##*:*####***:::**###*:######*.
   *##: .###*            *######:,##*
 *##:  :####:             *####*.  :##:
  *##,:########**********:,       :##:
   .#########################*,  *#*
     *#########################*##:
       *##,        ..,,::**#####:
        ,##*,*****,        *##*
          *#########*########:
            *##*:*******###*
             .##*.    ,##*
               :##*  *##,
                 *####:
                   :,

Bi še? Z veseljem :D

Ste vedeli, da se umetnost ASCII ni začela z računalniki? Nope, sploh ne. Korenine te umetnosti segajo celo v daljne leto 1898, že takrat je bil zabeležen primerek črkovne umetnost in to na pisalnem stroju! ;)

Nekaj let nazaj sem med pospravljanjem naletela na mamine pisalnostrojniške umetnije, ki so jih izvajali na tečaju strojepisja. Seveda so *izdelovali* Titovo podobo, kaj pa drugega :lol:

Kaj ima žuto z rumenim? Isto je, ne le enako :D

Tags: ,

Get Adobe Flash playerPlugin by wpburn.com wordpress themes