Ali spomini lažejo?

V sobi z rožnatimi tapetami in staro leseno mizo z vgrajenim lesnim črvom …
“Ljubica, kje je moj gepis?” “Dragec, zgubil si ga.” “Kako zgubil?! Si prepričana?” “Ja zgubil. Dobro se spomnim, zgubil si ga zadnjič, ko naju je tista kosmata zverina preganjala po travniku …” “U mast. Hm … ne spomnim se. Očitno sem ga res.”
Čez tri dni sta našla gepis v predalu nočne omarice. Lesni črv je že lezel nanj, ker si je zaželel spremembe. Se vam je zgodilo, da ste se nekega dogodka živo spominjali, kot da bi se zgodil pred slabo uro, drug očividec dogodka pa si je potek zapomnil čisto po svoje in trdil, da ste si narobe zapomnili? Ste mu verjeli ali ste zaupali le svojemu spominu? Ste kdaj šokirani osupnili, ko je nekdo v vaši družbi samozavestno trdil, da je on/ona avtor super-zabavne domislice, ki ste si jo seveda izmislili vi?  Ste osebo popravili in družbi povedali, da je ta domislica vaša? Ali ste raje požrli ‘pomoto’? Ste kdaj doživeli, da je nekdo vaš doživljaj prodajal z vašimi besedami, na ves glas in brez kančka slabe vesti? Vas je to ujezilo? Ste tej osebi povedali, da prodaja vaše življenje? Ali ste se le kislo nasmejali? Ste se kdaj prepirali z vam drago osebo, ker je imel vsakdo od vaju drugače zapomnil besede/dogodek? Ste se vprašali, če ste si res zapomnili pravo verzijo? Ste se pustili prepričati ali ste trmarili po svoje? Spomini so odtisi izkušenj, na katerih gradimo slamnate vigvame, lesene hiške, betonske stolpnice ali diamantne imperije. Spomini nas naredijo vesele ali žalostne, spomini nam prikličejo solze v oči ali pustijo obris smejalnih gub na obrazu. Brez spominov smo kot prazne kartonske škatle brez vsebine – rjavi, pusti in prazni. Nekateri spomini škatle napolnijo, drugi jih le opraskajo. Potrebujemo spomine, ker se po njih sami identificiramo — naši spomini postanejo mi. Vendar … spomini včasih lažejo.  😯

Vsak policist ali detektiv, ki je moral kdaj zbrati izjave očividcev, vam bo povedal, da je ponavadi toliko zgodb, kolikor je očividcev. Lahko da ste bili tudi sami v podobni situaciji. Obstaja cela kibla dejavnikov, ki vplivajo na naše dojemanje, pa tudi na hranjenje dojetega. Seveda se lahko zgodi, da pride do napak že pri zajemu podatkov. Naši senzorji (oči, nos, ušesa, prsti, …) nikakor niso brezhibni. Mislite, da barvno slepa oseba vidi barve čisto enako kot vi? Nope. Vem s prve roke (vir: Sparki). Na naših možganskih sinapsah je vsak dan taka gužva kot sredi “rush hour” v Los Angelesu. Ne bi vedela, če se ne bi približno takrat peljala skozi 🙂 Ja, to glede možganskih sinaps pa vem zato, ker … ker je ta blog možganostroj! Valda! :mrgreen: Zaradi gužve se lahko delček dojetih podatkov spremeni ali celo izgubi. Tako ohranimo dejansko le približek tistega, kar smo dojeli, kar pa je lahko že v osnovi le približek tistega, kar se je v resnici dogajalo. Sledite, ne? 😉

Vsi vaši spomini niso nujno resnični. Prav tako niso nujno resnični spomini drugih. Priklic spominov je ena hudo posebna zadeva. Spominjanje je mišunga vtisov, izkušenj, predsodkov, domišljije, izmišljotinj, pol-resnic in sposobnosti zapolnjevanja lukenj v spominu. Imejte vse to v mislih, ko se vam bo naslednjič ob pripovedovanju “vaših” dogodivščin zazdelo, da jih morda niste doživeli vi in da vas nekdo v druščini gleda na prav posebno grd način 😈 Lahko da bo tisti nekdo — jaz 😆 Še to … nekatere spomine je boljše pozabiti. Ne verjamete? Vprašajte Leonarda iz filma Memento. 😉 Slovarček
  • gepis – rezervno zobovje, umetni zobje; tisto, kar je včasih shranjeno v kozarcu na nočni dedkovi/babičini omarici
  • kibla – posoda za kibelflajš; znana tudi kot tunka
  • kibelflajš – prekajeno meso, shranjeno v zaseki; dobro z domačim kruhom in čebulo 😉
  • gužva – kača ljudi, vozil, ki jo redno preklinjate, ko se vam mudi; tudi gneča
  • mišunga – mešanica, zmešnjava; zbrka