LOL efekt na delu – kratko poročilo s kafetanja

Ugotovitev dneva: rabim čevlje ali škornje z visoko peto, da mi nardijo super noge, ducttape za čez gofljo in vrečko za na glavo. 😛 Zakaj? Ugibajte! 😈
Dodano nekaj ur kasneje … Ker je polnoč blizu, po polnoči pa se spremenim v bučo … je boljš da razkrijem skrivnost zdaj, dokler še imam prste za tipkanje 😀 Buče ne tipkajo 😀 Škornji … od zdaj naprej obvezna oprema v garderobi. Kar jutri grem ponje 😀 Ženski del (+ swizec) že vemo zakaj, moški del pa bo to še ugotovil 😆 Hint: ugotovila sem, da se z leti glavne točke zbiranja fokusa lahko selijo od smisla za humor, brihtnosti, riti … nazaj na smisel za humor. Ker je trenutno fokus na riti (baje), je treba temu še malce pomagat … s škornji :mrgreen: Ducttape … pride zmeraj prav. Za utišanje, za utrjevanje permanentnega nasmeška, namesto botoxa, ni da ni. Drugače pa … Sem daleč od tega, da bi preveč govorila, no, vsaj ne zmeraj 😀 Papirnata vreča za čez glavo … da glava ne moti trenutnega fokusa 😆 In da ne plašim male dece ter pEsEkov 😆

Burleska, ki ji rečem Življe(n)je

Včasih imam srečo in mimo mene švigne komet. Za trenutek me posrka v njegov rep. Zvrti se mi, zaprem oči in izklopim požarne zidove. Zakuri me in prevzame, zaslepi … ko odprem oči, je že mimo. Ostane le sled, ki sčasoma obledi in se obrusi v prasketajočo meglico. Dolgo sem zbirala sledi in jih kopičila v stare škatle od čevljev, vse dokler te niso začele razpadati. Vsaka sled je spraskala malo obloge. Prve praske so bolele kot hudič, tako kot bolijo prve praske na čisto novem avtomobilu. Žgale so in pekle, izsušile vse, kar se je znašlo z njimi v škatli. Vsaka naslednja je bolela manj in manj, na začetku je sicer še skelela, a je nato hitro nastopila otopelost. Zdaj zrem v sive škatle in se čudim, kdaj sem izgubila občutek za barve. Kar nekaj … brazgotine, groba površina … tam je tudi klovnovstvo. “Why so serious?” bi rekel Joker. Bah, ne prenesem njegovega cmokanja in mlaskanja. Freudek je lepo ugotovil, da se ljudje poslužujemo najrazličnejših obrambnih mehanizmov, ki nam pomagajo pluti med podvodnimi čermi problemov. Nekateri so boljši, drugi slabši, tretji učinkoviti, skoraj vsi pa lahko postanejo patološki. Po Freudu obstajajo štirje nivoji mehanizmov. V prvi nivo spadajo npr. zanikanje, spreminjanje resničnosti in iluzorne projekcije (zablode), v drugem se znajdejo — med drugimi — tudi fantazija, projekcija in pasivna agresija (count me in!). V tretjem (nevrotičnem) nivoju skačejo recimo čustvena izolacija, začasna drastična sprememba vedenja, intelektualizacija in distanciranje od dogajanja. Če se jih uporablja krajši čas, se obnesejo fenomenalno, na dolgi rok pa jih ni priporočljivo drajsati in guliti. Najboljše za konec: četrti nivo ponuja celo paleto zrelih mehanizmov, ki omogočajo integracijo problematičnih čustev ne da bi pri tem vplivali na našo učinkovitost. Mednje prištevajo/mo altruizem, predvidevanje in humor, kakor tudi introjekcijo in sublimacijo (zamenjava negativnih misli s pozitivnimi). Dojela sem, zakaj so škatle sive. Vklapljam garbage collector spominov. O ja, življenje je polno zapletov in razpletov, tragikomike in grotesknih naključij. Kaj lahko naredim? Lahko … zakopljem glavo v pesek, kandidiram za predsednico Emotov, se drajsam po snegu brez sank, prebijam zid z glavo. A ne bom. Spet bom postavila požarne zidove, nadela masko klovna in še naprej uživala v predstavi, dokler me ne pobere. Ovacije bom prihranila za čisti konec. Življe(n)je je burleska, če le znaš gledati pod pravim kotom. V mojem primeru iz žabje perspektive. 😀