Komarka stolkla vampirja

Vam povem, čudne stvari se dogajajo zadnje čase. Kakšne? Npr. meni se ne da programirati, sodniki izklapljajo nogometne igralce (hehe) in že ves teden sem crknjena kot komarka, ki se je borila z vampirjem. Poznate to zgodbo o komarki? Ne? … Komarka je mirno delala, to kar pač dela vsak dan: čez dan spi, ponoči si domišlja, da je križanec med Nikito, Elektro in Rickyjem Martinom, vmesne urice (zarja in mrak) pa zapravlja z reševanjem diferencialnih enačb. Ker je bila ura pet popoldan, je ravno reševala diferencialno enačbo višjega reda in pri tem migala z boki, ko ji je zakrulilo v želodcu. Zroštalo je tako na glas, da ji je spodneslo svinčnik. “O urice bežne, o urice nežne, kako čas beži, da mi že hrana diši …” je na hitrco sklepala nekaj rim, ker je vedela, da bom slej kot prej pisala o njej. Pogledala je v dnevnik, kdo je njena žrtev za ta dan. Bibec. “Bibec … Bibec … kdo za vraga je BIBEC!” Potem se je spomnila. Bibec je razgaljenec s fitnesa, ki je zadnjič ob dvigovanju 200 kg z mezincem na nogi tako stokal, da so vse ženske v radiju 10 km okoli njega popadale v nezavest zaradi … CENZURIRANO. “O ja, njega si lahko danes privoščim, spotoma teti in stricu še voščim.” Poletela je na fitnes pogledat v računalnik, kje Bibec stanuje. Omenjena komarka si naslova za krvosrkanje namreč ni zapomnila. Pri sprejemnem pultu je tako dolgo brenčačila okoli dekleta, ki je tam izdajalo ključe za garderobne omarice, da je ta z anti-komar-zamahi po tipkovnici priklicala pravi naslov. Komarka je vklopila turbo polnilnik in odbrzela k Bibcu domov. Imela je srečo, Bibec je ravno zračil stanovanje, tako da je brez večjih težav priletela v njegovo neposredno bližino. Ravno, ko je preučevala najmehkejše mesto za ugriz (Bibec je skakal okol v ohlapnih minimalističnih gatkah), jo je nekaj zmotilo. Senca. Ozrla se je proti stropu in zagledala vampirja, ki je čepel na lustru. “Ja kaj pa te ti tu delaš?!” mu je zakričala. Zaslutila je nelojalno konkurenco. “Isto kot ti, valda. Lačen sem kot pes in rad bi mes’.” “A ne moreš malo počakat? Če se spraviš nanj, mi ne bo nič ostalo!” “Tvoj problem stara, prej bi prišla. Pa saj ga ne bom požrl!” Ko se je situacija začela zaostrovati, sta oba pozabila na rime. Bibec je v tistem trenutku na mizo odložil kozarec poln žametno rdeče tekočine in zapustil prizorišče. Komarka in vampir sta se spogledala in obema je ista misel šinila skozi možgane. Mislite da komarka nima možganov? Kako pa potem rešuje diferencialne enačbe?! Zagnala sta se proti mizi — komarka s turbo polnilnikom v polnem zagonu, vampir pa s kombinacijo prostega pada in 55-kilske uteži, ki jo je pobral nekje spotoma. Trčila sta kot dva giganta in se prepletena odkotalila pod mizo. Tam sta se še nekaj časa valjala, dokler komarki ni bilo dovolj in je vampirja našutirala v uho. Vampir jo je poskušal ugriznit v nogo, vendar je bil pri tem strašno nespreten in je zagriznil v nogo mize. Komarka se je tako režala, da ji je mičkeno ušlo v hlače, ki jih ravno danes ni nosila. Oba sta se začela smejati na ves glas, od njunega smeha so se tresle šipe in rožljali kozarci. Nenadoma pa je komarka pograbila muhalnik in vampirja trikrat krepko za bučo. Vampirju je bilo končno vsega dovolj. Mulasto je sklonil glavo. “Na, pa požeri požeruhinja požderajsasta!” Odvihral je iz kuhinje. Komarka si je popravila frizuro in šminko, da bi vsaj urejena spila kri, ki ji jo je Bibec tako prijazno pripravil na mizo. Pljunila je tri metre daleč. “O fak, feeeej, fuuuj! Baraba!” je zasikala in med sikanjem trosila komarslino, pomešano s tekočino iz kozarca. Verjeli ali ne, pila je sok rdeče rune, ki je baje dober za kri. Vampirja je resda stolkla, a za kaj? Za kozarec soka rdeče rune. Katastrofa! Po pretepu je bila tako utrujena, da je šla domov spat. Spala je tri dni in tri noči, zanemarila šest diferencialnih enačb in pozabila vse gibe z boki, ki se jih je naučila pri Beyonce. Četrti dan se je končno zbudila in prišla do sklepa, da tako zmatrana še ni bila. Malo jo je pekla vest, ker je tako grdo namahala vampirja za prazen nič, no … za kozarec soka rdeče pese. 😀 … Se je vam tudi zgodilo kaj podobnega? :mrgreen: Slovarček
  • zroštati – tudi zarauštati, zružiti; glasni zvoki, kot da bi bager srečal TNT in imel z njim mlade 😀
  • Bibec – tisti, ki ni ne Adam, ne Boštjan, ne Marko, ne Grega, ne Dejan, ne Miha, ne Simon, ne Peter, ne Matej, ne Andrej, ne Matjaž, ne Božo, ne Sandi, ne Sebastijan, ne Rožle, ne … 🙂
  • brenčačiti – vmesni stadij med brenčanjem, brnenjem in tečnarjenjem
  • luster – okrazni lestenec oz. vse kar visi s stropa in ima na sredini žarnico 😀
  • našutirati – udariti, ponavadi pa brcniti
  • režati se – smejati se tako močno, da je treba z rokami držati dekl glave, da ne odpade
  • dekl – pokrov
  • runa – pesa; običajno gre za peso namenjeno pujsom, vendar je v zgornjem primeru mišljena čisto navadna rdeča pesa, runa je uporabljeno zaradi večjega učinka 😀

Razbijmo šparavčke, juhej!

O ne, ne bom o denarju. 😆 Preveč 😈 Veste, kaj sem opazila? Zadnje čase ljudje vedno več zapravljajo na najrazličnejših področjih in na najrazličnejše načine. Mojo majhno malenkost bom tokrat izvzela iz “ljudi”, da bom lahko pisala bolj objektivno. 😆 Torej … Ljudje (tudi vi) zapravljajo za avtomobile, motorje, stanovanja, za hrano in za cunje, za šolne in hi-tech opremo, zapravljajo z gotovino, s karticami, z Moneto … Vse lepo in prav, če bi tako razsipavali na vseh področjih, vendar ne! Na določenih področjih šparajo kot najbolj zategli skopuhi. Katera so ta področja? Trikrat lahko ugibate. Ne? Ne bi? Tudi prav. 😆 Saj vam bom tako ali tako povedala 🙂 Gre za nasmehe, humor, splošno prijaznost, uvidevnost in potrpežljivost. Seveda vam ne mislim pridigati, vas krcati ali navlačiti za ušesa, ker si res ne želim, da bi vsaka druga oseba, ki jo srečam, imela ušesa v velikosti šotorskih kril. Želim pa si, da poiščete največje kladivo, kar ga najdete doma. Če kladiva nimate, lahko greste tudi do soseda in si sposodite njegovo kladivo, če ga sosed ne bo iskal ravno isti trenutek kot vi. Ko boste našli kladivo, zložite šparavčke za nasmehe, humor, prijaznost, uvidevnost in potrpežljivost v vrsto. Pazite, da katerega izmed njih ne izpustite. To je zelo pomembno. Dvignite kladivo. Stolčite, razbijte, zmeljite v prah vse zgoraj omenjene šparavčke. Razdelite vsebino šparavčkov med ljudi, ki jih srečujete in jih boste srečevali.

Jebelacesta, če že razsaja recesija, ji ne pustite, da zajame tudi vaš (na)smeh! 😉 Konec. Lahko greste v miru naprej zapravljat dinerose. :mrgreen: Ne pozabite zraven podeliti kakšnega nasmeha, prijazne besede, zrna uvidevnosti in ščepec potrpežljivosti 🙂 Ja, tudi kak vic lahko poveste (pustite med komentarji?). P.S.: Spet se prištevam nazaj med “ljudi” 😀

Mini akcijski priročnik za reševanje zavoženih dni – 3. del

Spet je čas za nadaljevanje mini akcijskega priročnika. V prvem delu smo spoznali, kako obvladati grde poglede, v drugem delu kako ravnati ob izbruhih jezice in prekomernega preklinjanja, danes pa vam bom razgalila in razkrinkala tri naslednje zahrbtne simptome …

Četrti, peti in šesti znak, da ste žrtev zarote: prepogosto zavijanje z očmi, vzdihovanje in zdiranje

Najprej vas moram postaviti na realna tla. Zavijanje z očmi se ne dogaja le pri osebah, ki se pahnejo v nezavest. Tudi se ne dogaja le pri osebah, ki na žalost doživljajo določeno vrsto napadov (recimo epileptične). V našem primeru gre za namerno zavijanje z očmi, ki se ga naučimo že kot otroci.  🙄 Otroci zelo radi zavijajo z očmi, ko je potrebno pomagati, odnesti smeti, se igrati z mlajšimi sosedi in sosedami — tole z igranjem velja le do določene starosti, se razume, ker potem kar naenkrat mladeniči zelo marajo mlajše sosede in bi se še kako igrali z njimi. :mrgreen: Pri odraslih je zavijanje z očmi veliko kompleksnejši pojav. Zamislite si naslednjo situacijo: vsepovsod bi imeli ogledala ali kamere, da bi se lahko ves ljubi dan opazovali. Ostali bi seveda mislili, da smo narcisi; ker pa nas mnenje drugih v dani situaciji ne bi zanimalo, bi se posvetili le štetju zavijanj z očmi. Po tri tedenskem vzorčenju bi dobili povprečno število zavijanj, ki bi ga lahko nato analizirali s slovenskim, evropskim in svetovnim povprečjem. Da bi vam prihranila obtožujoče poglede ostalih, sem seveda na podlagi lastnega primera (in štetja) posplošila za vse vas. Totalno neznanstveno, strinjam se, a kaj, ko v sili muha še hudiča požre.  :angel: Prišla sem do naslednjih ugotovitev: Popolnoma nestresni dan v službi :lick:
  • vsi ostali na sestankih, dopustih, izobraževanjih ali vragu v riti, sama v pisarni
  • prosto popoldne, zunaj sonce
  • št zavijanj — 12
Delno stresni dan v službi 😐
  • nekaj oseb z mano v pisarni, trije obiski priljubljenih sodelavcev, eden maksimalno dva obiska nepriljubljenih sodelavcev in zmerno teženje
  • prosto popoldne, zunaj sonce
  • št. zavijanj — 20
Popolnoma stresni dan v službi 👿
  • vsi v pisarni, vsi živčni in panični, kopičenje sizifovih opravkov, zanemarnjanje kritičnih lastnih opravil, deset do dvajset obiskov maksimalno tečnih in najmanj priljubljenih sodelavcev
  • prosto popoldne, zunaj sonce
  • št. zavijanj — 123
Katastrofalni dan v službi :scotsman:   :seba:
  • spraznjene tri škatlice persenov, privezanost k mizi, flajšter čez usta, ena sama kritično tečna in oh-in-sploh-niti-po-pomoti priljubljena oseba teži sto na uro vsakih pet minut, rok za oddajo dokumentacije prejšnji mesec, šef se spomni, da bi se tega lotili zdaj, ker je prej pozabil 😮
  • popoldanske obveznosti, zunaj oblačno ali dež ali snežni metež 🙁
  • št. zavijanj — 309 231 199 in raste
Povzetek: če vaše število zavijanj presega kritično mejo 123 zavijanj na dan, ste podlegli zaroti. Skrbno upoštevajte spodnje ukrepe. Ukrepi za preprečevanje prepogostega zavijanja z očmi: (a) menjajte službo; če to ni možno, (b) delajte z zaprtimi očmi in se sfokusirajte na neko točko na vaši očesni mrežnici. Če niti (a) niti (b) nista sprejemljiva za vaš primer, potrebujete (c) modul za nadzor zavijanja z očmi. Modul se bo kmalu začel prodajati na možganostroju. Prosim za par dni potrpežljivosti. Hvala za razumevanje.  8) Prekomerno zavijanje z očmi (zapomnite si številko 123!) je tesno povezano z glasnim vzdihovanjem. Tokrat ne gre za vzdihe tipa “O jaaa, tam jaaa! Ahhh, o moj booog!” in tudi ne “Iiiiiiiiiiiiiiiiii, kakoooo lepoooo!”. Vzdihovanje, ki običajno nastopa skupaj z zavijanjem je bolj podobno “arrrrrgggrhhhhhh“, “fkkkkkkkkk“, “šiiiiiiiiiiiiiiiiiiiit“, “ooooo kaaakeeeeeec“. V teh vzdihljajih je bore malo samoglasnikov (za ponovitev: a, e, i, o, u), a toliko več sičnikov in šumevcev (pravilno domnevate, da gre za s in š in vse njune izpeljanjke). :mrgreen: Vzdihovanje te sorte najlažje preprečite tako, da ves čas dihate le skozi nos, žvižgate napev iz filma Most na reki Kwai, ali pa prepevate Kekčevo pesem, pri tem pa uporabljate le samoglasnike. Zgoraj opisano vzdihovanje večkrat prerase v zdiranje. Pogosto skasirajo osebe, ki so pri celotni nezavidljivi frki-zbrki še najmanj krive. Nekdo pač postane (vaš) ventil. Zelo neugodno je, če ventil postane šefova žena/hčerka/ljubica oziroma šefičin mož/fant/sin/ljubimec, najhuje pa je, če vpijete na nič hudega slutečega najboljšega prijatelja, ki vas je prišel vprašat, če ste za kafe. Sledi primer za lažje razumevanje. POZOR! Primer je fiktiven, Sparkica ima vedno čas za kafe. :mrgreen:
  • “Sparkica, greš na kavo?”
  • “Fak of! Budalo, kaj ne vidiš, da me ta hudič je*** in da trpim za kroničnim popizditisom?! Zdaj mi pa še težiš s kavo???”
  • “Še pred pol ure si mi rekla, da bi šla na kavo …”
  • “Arrrhgh, kaj si gluh?!?!”
Čez pet minut se seveda oseba, ki je uporabila najboljšega prijatelja/-ico za ventil, od jeze, žalosti in razočaranja nad sabo zaletava z glavo v zid. Da bi to preprečili, vam svetujem uporabo drugačnih ventilov. Najcenejša varianta je namišljeni “prijatelj”, ki ga lahko uporabite tako za ventil, kot tudi za družbo, kadar ste osamljeni. Pri uporabi namišljenega prijatelja svetujem previdnost, sicer se vas bo prijel določen sloves. 😕 Bolje se obnese papirnata lutka. Mojemu filuteku je ime Zombaki in je vedno pripravljen na zdiranje oz. služiti kot ventil. Papirnato lutko si postavite na mizo tako, da jo bodo vsi videli oz. da ne bodo mislili, da se pogovarjate z namišljenim prijateljem. Z namišljenim se raje pogovarjajte doma, to sem že povedala, ne?  😉  Papirnate lutke so mičkeno dražje kot namišljeni prijatelji, saj potrebujete najmanj list papirja, škarje in lepilo, vendar so kljub finančni krizi še vedno znotraj zmožnosti povprečnega Slovenceljna. Zadnja možnost je, da se zdirate na sam vir, ki vas je okužil s pizdakanjem, slabo voljo, grdimi pogledi ipd. Zadnjo možnost toplo odsvetujem, sicer vas bodo hladno postavili pred vrata z neko knjižico v roki. Menda se ji reče delavska, nisem pa prepričana. 😆

To je bilo vse za danes. Ne zamudite nadaljevanja, še bo pestro in poučno.