Meni pa že ne!

Govorila sem “meni se to ne more zgoditi, meni pa že ne!” . A se je. Marsikaj. Govorila sem tudi “jaz tega že ne bi, jaz pač ne“. A sem. Marsikaj. Trdila sem “nikoli ne bom, res nikoli“. A sem. Marsikdaj. Trdila sem še “vedno bom, res vedno“. A nisem. Marsikdaj. Rekla sem si “tega ne zmorem, ni šans“. A sem. Je šans. Rekla sem si večkrat “ustavila se bom, ne gre“. A se nisem. Je šlo. Zdaj pa pravim le še “muuuu, muuuu” :mrgreen:

Pooojeeem blu(p)z

Ko je dan za bluz, je dan tudi za blues. Če si riba, pa za blu(p)z. Za uvod: Eni modrujejo, drugi so modri in tretji zganjajo modrino. Če bi to postavili na skupni imenovalec, bi dobili: eni bluzijo, drugi so bluzerji, tretji bluzirajo. “Kaj pa ribe?” Hvala, da ste me spomnili. Ribe pravijo na vse to: blu(p)z!

Včasih se mi zazdi, da imam spomin zlate ribice. Da ne bo zlata štrlela iz konteksta, recimo, da imam spomin modre ribice. To pomeni, da skušam čim prej pozabiti slabe stvari, a včasih pomotoma pozabim tudi katero izmed dobrih.

Juhej,” boste rekli, “to je fenomenalno dobro. To je super način razmišljanja.

Hja, kakor kdaj. Tak način razmišljanja je krasen, če nočeš biti zamerljiv in malenkosten. Po drugi strani pa sploh ne pride prav takrat, ko bi spomin na slabe stvari (ki so ti jih prizadeli drugi) pomagal odpraviti občutek krivde, slabe vesti in ostalo podobno čustveno navlako, ki se pojavi takrat, ko pomisliš nase in na svoje dobro.

Bluziš.

Vem 🙂 Ah, kako preprosto bi bilo dejansko biti modra ribica. Cele dneve bi lahko plavala naokoli, se drla “Blu(p)z!” po mili volji in višek kariere bi bila transformacija v zlatega kita v cisterni za deževnico.