Kletvice in prve slike

Včeraj po večerji je naša mednarodna zasedba računalniških kvazi-geekov razpravljala o kletvicah v različnih jezikih. In česa sem se spomnila jaz? Tristo kosmatih 🙂 Prevod: Three hundred hairy (things). Nisem jih hotela moriti s srbskimi in hrvaškimi privlečenkami v slovenski jezik, ki obravnavajo matere, določene spolne aktivnosti in ostalo jebo 😆 Krščenmatiček, da krščenmatiček nisem mogla prevesti 😆 Ekskluzivno – prve slike iz Roo-landa…
Roo-land

Slovo od noči

Podočnjaki mi visijo že do kolen. Tako pač je, če si na drugem koncu sveta in se moraš posloviti od noči, še preden se je dobro začela. Zato je pa vse ostalo fantastično, že skoraj preveč idilično, da bi na koncu lahko verjela v resničnost pokrajine. Predpostavka o idiličnem svetu se poruši takoj, ko stopiš v nekoliko višjo travo in zagledaš pajkovo mrežo, kuščarja na drevesu in električno ograjo, ki kengurujem povzroča glavobol in sanjarjenje o dneh, ko so bili ljudje še samo domišljija. Vendar me ta neidiličnost še bolj privlači. Gledam za ograjo, za valove in za drevesa, vidim prostranost, vidim prostost in vidim utripanje srca te dežele. Papige se že vse zgodaj prepirajo v grmičevju in v krošnjah dreves, lovijo se po travi in pretepajo za drobtinice zajtrka na mizi. Jutro je vse prej kot mirno, ptiči, ki jim ne vem imena, se posmehujejo vsemu, posnemajo opice in se igrajo gluhe miši z nami, ubožci, ki potrebujemo svojih osem ur spanja. Življenje gre svojo pot: pajki lovijo bogomolke, mi sedimo v predavalnici sredi travnika, ki spominja na skedenj, a to ni; lena živina se pase v visoki travi in opazuje še bolj lene kenguruje, ki oživijo šele proti večeru. Noro je obstajati tukaj, sredi ničesar, z računalnikom na kolenih in poslušati o stvareh, preveč eksotičnih za sliko, v kateri se nahajamo. Noro je, res. Jutri bom sedela ob odprtih vratih, da bom lahko med predavanji iztegnila nogo skozi vrata v čisto drugi svet. Noro. Kmalu bodo prve slike. Pravzaprav takoj, ko bodo porodne internetne težave šle v pozabo.

Pesem kengurujev

Proti večeru, ko sonce ugotovi, da je razsvetljevanje ljudi nesmiselno početje, kenguruji dvignejo glave. Leže v travi razmišljajo o prostranstvih, ki so si jih nekoč delili z domorodci. Molče zapojejo pesem, samo skozi skakljanje proti električni ograji se odraža njihova poezija. Njihov zanos zmotijo le mimoidoči hrumeči stvori in porušijo skrbno načrtovano kompozicijo, ki je zorela med travnimi bilkami. Simfonija šumenja trave se prepleta z butanjem valov v peščeno-skalno obalo, ki dajejo vsej šumni kulisi pravi ritem, avstralski ritem. In potem je tukaj še spomin na možakarja, sedečega sredi množice glasnih azijskih trgovcev s plastiko in še bolj plastičnimi ponaredki. Didjeridoo in utripanje src turistov, didjeridoo in težek zrak azijsko-indijskih dišav, didjeridoo in ritmično gibanje trebušnih in hrbtnih mišic ob valovanju zraka skozi leseno čudo. Ljudje na velikem otoku in majhen otok sredi ljudi. Kenguruji so odpeli, morda je kakšen pustil svoje srce na ograji ali na cesti. Ne vem. Sama puščam divji del svoje duše tukaj, ko sedim sredi ničesar in sanjam o učenju strojev in strojnem učenju.