Saj te prime, pa te mine…

Glede na to, da imajo Avstralci angleške korenine, mi verjetno ni potrebno pretirano poudarjati, da je tukaj fish&chips grozljivo običajna jed. Doma ne jem pomfrija alias bomfrija alias ocvrtega krompirčka alias pommes frites, prvič, ker nisem tako navdušena nad krompirjem, in drugič, ker ta zadeva vsebuje čisto preveč kalorij za moje pojmovanje zdravega obroka. Ne vem, kaj se dogaja z mano na tem koncu. Enkrat sem poskusila “wedges” in zdaj sem totalno zavožena. Wedges so nekoliko večji kosi krompirja, povaljani v začimbe (bogsigavedi koliko E-jev vsebujejo) in ocvrti. Ta stvar je noro dobra in povzroča noro odvisnost, če sodim po sebi. Niti po-sliko-googlati ne smem “potato wedges”, ker se mi začnejo cediti sline in premočim ves vzglavnik. Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa 😆 :mrgreen: Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…

Hostliranje

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih 🙂 Avstralija je definitivno dežela nahrbtnikarjev – na vsakem vogalu se spotakneš najmanj ob dva, ki vlečeta nahrbtnik ali nahrbtnik njiju. Hostlov je skoraj več kot ostalih stavb in med sabo so tako različni kot sta različna vrabec in papiga. Prvi dan v Sydneyu je bil skoraj grozljiv. V hostlu, kjer sva s kolegom prespala eno noč pred potjo v Kiolo, sva videla ostanke mlake krvi v kleti. V kletni kopalnici in straniščih, ki naj ne bi bila več v uporabi, sva morala pustiti nahrbtnike, ker še nisva mogla v najini sobi. Bilo je kot v psihotu – vse okoli naju sami “posebneži”: istospolno usmerjeni, tetoviranci (po večjem delu telesa), hodeči zombiji, pijanci in zadetkoti. Počutila sva se kot dva izobčenca, ki sta se znašla ob čudnem času na čudnem mestu 😆 Ko sem zvečer zagledala še skupno kopalnico, sem se začela spraševati, če nisem morda že prestara za take hece. Piko na ž je dodalo še doživljanje praznovanja Mardi Gras. Ulični nastopač v Sydneyu Kioloa, majhen zaselek 200 kilometrov južno od Sydneya in 200 km vzhodno od Canberre – zatočišče pred mavrično pisanim Sydneyem. Štirinajst dni mešanice računalništva, bosega tekanja po valovih na peščeni plaži, ki smo jo imeli samo zase, čebljanja papig in božanske hrane naših Aussie kuharjev. Kenguruji, oposumi, legvani, pajki, tišina, sončni vzhod, butanje valov in Dreamtime. Potem pa po eni strani žalost in praznina ob odhodu, po drugi strani veselje ob pričakovanju srečanja z mojim dragim in zakladnica vtisov in stikov z ljudmi z vsega sveta. Naredili so mi pravi EPP šov za južno Afriko… če bo vse po sreči, jo bom morda celo videla… 😆 Še domov nisem prišla, pa že sanjarim. Zadnji sončni vzhod v Kioloi pred odhodom nazaj v Sydney… Prihod nazaj v Sydney je bil v pričakovanju “o sranje, zakaj sploh hočem biti v hostlu?!”. Kaj se je iz pričakovanja dejansko izcimilo? Sem res prestara za takšne hece? Več o tem v naslednji objavi 😆 Če me ne bo prej pojedla polentožerka, ker je Hrabri Mišek šel v pokoj. Nekaj namigov se vseeno da razbrati iz spodnjih sličic. Pogled na Sydney z broda(?)/trajekta Glavna aktivnost koal Prepirljiva papiga v botaničnem vrtu pri svetovno znani operi

Ogenj, muhe in prehlad

Ogenj me spominja na dom, na domače, na mojega dragega, ki je tisoče kilometrov stran. Gledam obraze, vidim zgodbe in iskreče oči. Opazujem jih, kot da me ne bi bilo tam. Prijetno mi je, ko se smejejo mojim besedam in mojim šalam, vendar… Nisem samo to. Ni me tam in vendar sem. Kot da bi hodila po peščeni obali, ki se dviga in spušča, tako kot plima prinaša in odnaša življenje v pesek. Bila sem priča pravemu boju dveh kolosov, ki sta čepela na svojih repih in se za obstoj, za samice, za prevlado ali zgolj iz dolgega časa. Dve muhi pa sta se iz dejanskega golega dolgočasja začeli dajati dol na mizi, tik pred mojim nosom. Kot potencialni bodoči starš sem ju za dober zgled spravila narazen in v travo, vendar ne morem jamčiti, da sta preživeli. Jezi me, da sem zbolela. In to ravno takrat, ko bi lahko preizkusila potapljanje, surfanje ali pa samo lebdenje na vodi. Začelo se je z dejstvom, da sem pozabila doma kopalke. Odpravim se na največji otok na zemlji in pozabim kopalke 😕 Če si sredi pozitivnega ničesar, a vseeno ničesar, je to lahko problem. In potem sem staknila še puščajoči nos, štiri-dimenzionalni glavobol in počutje, kot da bi me zbrcali vsi kenguruji tega sveta. No, vsi kenguruji Avstralije, kar je skoraj isto 😆 Ne dam se, ker bi bilo čisto preveč enostavno, da me navaden več-dimenzionalni prehlad spravi ob dobro razpoloženje. P.S.: v isti album Roo-land so dodane nove slike… in še bodo dodane.