Iz meglenega jutra v megleni dan

Jutro Kaj imata skupnega Josipa Lisac in Cambridge? Meglo 😆 Magla svuda, magla oko nasPopoldan Upala sem, da se bo do poldneva že malo razkadila. Res se je… malo. 😐 Nič me ni vleklo ven, pridno sem delala in čakala in čakala… dokler me ni iz mojega transa neusmiljeno priklical želodec. Alo, kosiiiilo!!! Uspelo mi ga je pretentati s kavo, a ne več kot za kakšno uro. Sumim, da se mi je pokvaril notranji telesni termostat, ker sem na poti spet srečala ljudi v kratkih hlačah in majicah brez rokavov. Na srečo imam na uri termometer, ki sem ga uporabila za preverjanje mentalne prisotnosti in prisebnosti. Pokazal je bori 2 stopinji Celzija. Zdaj: ali sem jaz občutljiva, ali pa teh nekaj Angležev malo čez les 🙂 Naredila sem nekaj fotk, preostali čas do kosila pa sem porabila za zbiranje koristnih informacij (zemljevid, avtobusna karta, avtobusne linije,…). Upam, da bo jutri boljše – vsaj premikala se bom lahko hitreje po mestu.

Čudno, Murphy je mrknil

Kako bi najboljše označila današnji dan? Murphy-less 🙂 Razen začetne zamude letala je šlo vse po planu (kontrola, bus, hotel). Ne morem verjeti. No, lahko verjamem, samo “ne morem verjeti” se sliši veliko bolj dramatično. Kdor je že bil v Angliji ali na Irskem v katerem od Bed&Breakfast hotelčkov, ki to (v konvencionalnem pomenu besede hotel) niso, si bo verjetno lažje predstavljal nenavadno razkošje sobe, v kateri se nahajam. Za slovenska merila je sicer majhna, a je za angleška dokaj velika in predvsem normalnih dimenzij. In ne samo to… presenečenje: v kopalnici ni potrebno z eno nogo stati v banji, da lahko greš normalno na WC. Običajno so tako utesnjene, da človeka prime, da bi svoje opravljal kar na ulici. Aja, glavna stvar je ta, da imajo internet in to zastonj 🙂 Drugače ne bi kolovratila po blogu/blogih. V centru Cambridge-a sem opazila nekaj mladenk v kratkih hlačah in majicah, ki so zvečer tekale naokoli. “U, super,” sem si mislila na dobro ogrevanem busu, “potem pa ni tako mrzlo zunaj.” Po moje tudi. Ko sem stopila z busa, me je presenetila poledica na pločnikih in morala sem izvleči rokavice iz nahrbtnika (bravo punca da si jih spakirala) . Halo?! Pozabile so pogledati na termometer 🙂 Na stara leta pa v jok in na drevo, ker jih bodo mučili jajčniki in to in ono 🙂 Prvi vtisi so več kot zadovoljivi (če odštejem tiste napol nagice v mrazu). Bom videla, kaj bo jutri prinesel dan. Sesuta sem. Sledi spanje. Murphy – ostani tam, kjerkoli že si. Tukaj je krasno brez tebe.

Guliverkina potovanja

Dost mam. Odhajam. Zdaj za teden dni, potem pa za ves mesec. Moram razmisliti, če sploh hočem nazaj (ne če hočeš, baba smotana, moraš!! 😈 )… Cambridgeshire… Sliši se kot kraj iz Gospodarja prstanov. Mamljivo… če ne bi potovala ravno z družbo RyanAir, ki je kot “kolnkišta”. Poceni, a še vedno kolnkišta 🙂 Oprema letala je skladna s to besedo, enako velja za udobje. Verjetno pilot in ko-pilot vsake pol ure vržeta v ogenj lopato premoga. Nič ne bomo stokali, poceni je poceni, samo da leti. Glede varnosti me trenutno še ne skrbi; ko me bo začelo, definitivno ne bom več letela z njimi 🙂 Spakirala sem že, vsaj večino. Jutri spakam še računalnik (bognedaj da pozabim usmernik; v zadnjem mesecu sem ga že dvakrat pozabila doma) in to je to. Odhajam v deželo Velikanov, jaz, majhna Guliverka. Novim dogodivščinam naproti. Ojoj, zdaj se pa počutim kot Hobit. Mala Guliverka iz rodu Hobitov 😆 Jutri, preden grem, pocartam še Nubo, pocmokam dragega, rečem mojim adijo in… off we go.