Hotel v vesolju

Ko se frclajo možgani, ko je potrebno dihati globoko, ker je konec sveta, se rodijo bluzarije… Ko pregorite, pridite v naš hotel v vesolju, kjer si boste spočili od vsakodnevne gnilobe, v naravi, med galaktičnimi bitji brez pene okoli ust, bitji, ki ne poznajo pohlepa, ne bledečih sten. Brez skrbi, če se vam kaj zalomi, kar se slej kot prej bo, bomo poskrbeli za vas in vaše svojce s šopkom rož in primernim žalnim telegramom. Dokler boste brez skrbi, vam ne bo hudega, vsaj ne v naravi. Če delimo osnove, dobimo kaos, filozofija pade na celi črti. Prividi, digitalni, analogni, ki se jih ne da rešiti s koreni, zakomplicirajo tudi še tako plemenitega človeka. Preprostež postane prostak, ko jadra sredi vetrov in rdečih trakov na morju nespremenljivosti. Niti vihar, niti valovi ga ne ustavijo. Če ste odsotnih misli in dobrega duha in drugi hodijo po vas, je v onostranstvu vse urejeno. Še na tostranstvu hipokriti sadijo rože na grob vašega soseda, ker je na vašem že prevelika gneča. Vrata v prostranskost in onostranskost se odpirajo, zapirajo, vrtijo kot vrtavka, odklepajo, zaklepajo in zaloputnejo pred vašim nosom, ko želite vstopiti. Zato ostanite zunaj, ne delajte si skrbi, ker bo tako ali tako čez nekaj milijonov let, ali celo malenkost prej, konec sveta. Obsesija z vesoljem je suvereno nasledila obsesijo z letečimi pujsi. Vsaka stvar ima svoje mesto v urejenosti in neurejenosti in moje obsesije imajo svoje mesto točno tam, kjer hočem. Trenutno so prešle iz stanja meglene tančice utrujenih oči v kavno agonijo čakalnice v Seulu. Reality check: Avtoričin svet v realnosti ni nujno tak, kot si ga je zamislila in kot si ga zamišlja 😯 . Teoriji vsesplošne urejenosti se občasno odkruši vogal, ko zlobni ljudje podajajo še bolj zlobne kritike na račun dela, ki ga opravlja. Jebi ga.

Če bi preproge letele

Če bi preproge letele, bi bili Angleži med vodilnimi trgovci (mogoče tudi izvozniki) teh izdelkov. Cambridge je dokaj malo mesto (v primerjavi z Londonom ali Briminghamom), vendar lahko na vsakem drugem voglu kupiš tepih 😆 Parkrat me je prijelo, da bi vprašala, če imajo leteče tudi, al pa tiste ljubezenske :mrgreen: Mimogrede, vsak pravi italijanski mačo ve, kaj je ljubezenski tepih in ga tudi z užitkom razkazuje 😆 Ker preproge ne letijo, sem morala nazaj spet z RyanAir-om. Dan pred odhodom domov so mi poslali “veselo” obvestilo na mejl, da žal njihov sistem (spletna stran, web check-in, preverjanje podrobnosti leta) nekaj dni ne bo deloval. Kljub temu bi naj vsa letala normalno odfrčala z letališč. Pripravila sem se že na najbolj črn scenarij: da bom dan ali dva preživela na letališču 🙂 No, na srečo je vse, kar so napisali v mejlu, držalo. Moj frčoplan je bil celo celih 15 minut prehitro v Grazu. Verjetno kurijo slovenski premog, ki je energijsko bogatejši 😆 Zadnji hit na RyanAir-ovih letalih: ob pristanku se zaslišijo fanfare in sami sebi čestitajo, da so tako dobri in hitri in da ne zgubijo veliko prtljage. Nekateri potniki okoli mene so bili ob zvoku fanfar šokirani. Mislili so, da so zamudili vso akcijo: pokvarjen letalski motor, odtrgana kolesa, luknjo v letalu in celo goro teroristov, nam pa je uspelo vseeno lepo mehko pristati!!! Predzadnji dan mi je uspelo nabrati še nekaj fotk iz okraja Huntindgdonshire (obiskala St.Ives in Huntingdon).
Z letečo preprogo…
To bo za danes, jutri, pojutrišnjem in še kak dan vse z moje strani 🙂 Moram še spakirati, ker jutri odfrčim… en dan prihodnosti naproti.

Beyond Tesco

Pretresla me je zgodba o vrsti samomorov v mestecu Bridgend, ki je bilo nekoč živo rudarsko mesto, zdaj pa znano le kot “beyond TESCO…“. Tesco je veriga trgovin, podobno kot Spar. Verjamem, da za vsakogar pride trenutek, ko se sreča sam s seboj v temni slepi uličici, ko sam zase misli, da je beyond Tesco. Vse se začne prelivati iz sivine v črnino, ni ciljev, ni želj, ni več iluzij. Je to konec? Je najboljše, kar lahko narediš, da slediš tragičnim zgledom mladih iz Bridgenda? Zdi se mi naravnost pošastno grozljivo, da 17-letno dekle reče za samomor ” It just seems normal, fashionable almost…“? Če malo pomislim, se je tudi v mojem kraju in bližnji okolici kar nekaj (predvsem starejših) moških lotilo svojih problemov na tak način. Nekateri so si probleme pri-pili sami, pri drugih je Življenje goljufalo pri kartah. Še vedno pa ne morem ne dojeti in ne razumeti, zakaj ravno tak konec pred vsemi ostalimi? V življenju imamo vedno vsaj dve možnosti, ki nista nujno enakovredni ali enako obteženi glede na nadaljnji možni razplet, a obstajata. Včasih katera od njiju ni legalna, ampak obstaja. Včasih katera ni družbeno sprejemljiva, ampak obstaja. V vsakem primeru je dobro vedeti, da obstaja, da ne zaidemo na križpotju brezupa in ljubezni do samih sebe.

Naj nas nikoli ne pogoltne in zastrupi obup do take mere, da bi si vzeli življenje brez zelo dobrega (in zelo utemeljenega) razloga. Zame bi bil edini razlog grozljivo boleča oblika raka; vse ostale rane, predvsem duševne, se da zlizati (priznam, pasja prispodoba 🙂 ). Moja želja nima nobene veze z religijo, pač pa s spoštovanjem do tistega, kar nam je lahko še prehitro vzeto. Naj v sebi nikoli ne pristanemo beyond Tesco