Bližajo se.Tako kot vsako leto. Ne da se jih zgrešiti. Za nekatere veseli, za druge žalostni in osamljeni. Ne samo osamljeni v smislu odsotnosti fizične bližine drugih, ampak vsesplošne odsotnosti. Ljudje smo lahko sami, tudi če je okoli nas kopica (ne bom napisala gomila) ljudi.
Ne bom za en list pametnejša od knjige. Bom samo žalostna. Skoraj ob vseh praznikih sem žalostna. Na žalost.
Tokrat bo drugače. Če ne bo, naj postanem štajerska ikebana 
Neverjetno, kaj vse se od volitev predsednika države sliši, bere in gleda v medijih. Žalostna ugotavljam, da nezrelost in nedoraslost vodenju države glavnih predstavnikov slovenskega ljudstva vodi do tega, da se nam bodo vsi sosedje v širni Evropi smejali. Če se že ne. Vsak, ki razmišlja s svojo glavo in ne kloni, postane državni sovražnik številka ena. Samo še delovna taborišča potrebujemo za politične nasprotnike, pa bomo krasen mali Janezkov svet. O, Janez Kranjski, kam si zabredel…
Ob hoji čez mesto me je ves čas nekaj motilo. Sprva nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar me iz trenutka v trenutek spravlja bliže robu blaznosti.
So bili to tanki na trgu? Ne,tanki me niso motili. So bili to ostali sprehajalci, ki so počasi hodili pred mano in mi zapirali pot? Ne, tudi to ni bilo to. So bile to torbe, zaradi katerih sem se počutila kot šerpa? Ne, tudi to ni bil razlog.
Na polovici poti do cilja sem ugotovila, kaj mi žre živce. Bile so moje spodnje hlače. Bombažne boksarice, katerih rob me je v kombinaciji z jeans hlačami rezal in vezal, da sem bila skoraj ob prekrvavitev v nogah. Pa ne, da bi imela premajhno številko hlač – boksarce in jeans hlače so vsake za sebe udobne – le kombinacija je bila morilska in me je pripeljala na rob živčnega zloma. Sredi najbolj obljudene ulice sem razmišljala, da bi se zavlekla v kak kot in slekla ali boksarce ali hlače ne glede na posledice. V tistem trenutku me je tudi prešinilo, da ta nesrečna kombinacija ni edina stvar, ki preizkuša skrajne meje moje potrpežljivosti. Za nameček se mi je zaradi nošenja pasu zadaj na hlačah naredila guba, ki mi je zaradi pretežkega nahrbtnika žulila vretenca.
Še dobro, da mi v tistem trenutku nihče ni resno prekrižal poti ali se spustil v kak besedni spopad, ker bi pregriznila še tako debel vrat. Na mojo srečo in srečo mojih najbližjih sem se med čakanjem na prevoz ohladila. Sedela sem na klopi, gledala kup listja in ugotavljala, kako blizu samovžiga in eksplozije sem bila zaradi enih presnetih spodnjic. Kljub temu, da je konec koncev zgodba že skoraj smešna, sem še vedno jezna na te presnete spodnjice in bi jih najraje sežgala.
Želim si, ampak res želim, da bi Dedek Mraz a.k.a. Božiček ali kak drug Neidentificirani-Prinašalec-Vseh-Mogočih-Daril nekaterim podaril čarobno ogledalo, v katerem bi se videli takšni kot so. Pa ne od zunaj.
Zakaj tako zapleten uvod? Malo prej sem slučajno zašla na blog osebe, ki jo slučajno poznam, in ugotovila, da ta oseba (avtor bloga) slučajno misli (na blogu in v tragikomični resničnosti), da se ves vesoljni svet slučajno vrti okoli nje, da je slučajno najboljša, najprijaznejša in oh-in-sploh oseba na svetu, da se ji godi strašna krivica, da se samo njej dogajajo neprijetne stvari, da želi vsem samo dobro in da niti slučajno ne obstaja kakšna druga oseba, ki jo slučajno pozna zelo drugačno (poudarek na ZELO DRUGAČNO), kot se slučajno dela, da je. O $&#%?# pomagaj. Mimogrede, je kdo preštel, kolikokrat se ponovi beseda slučajno?
Želim si tudi, da bi se name zgrnila vsa neumnost sveta, mi zaprla oči, zamašila ušesa in odrezala jezik, ker to postaja že prehudo. Če bom svetovno neumna, bom lahko upravičeno stresala neumnosti, se ne bom sekirala zaradi neobstoja čudežnih ogledal in bom živela razburljivo življenje križanca med zlato ribico in fikusom. Strašno dojemanje sveta je to, resnično tragična situacija, če nekdo hodi po svetu z zaprtimi očmi, vidi samo svoje potrebe, nima pa čarobnega zrcala… Preden zabredem globlje, bom nehala.
Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo malo dobri in malo slabi, malo velikodušni in malo škodoželjno nevoščljivi, ampak kar je preveč, je preveč.
Albertino je zadovoljno ocenjeval novega Bathlačnika. Potrudil se je in zanj ponovno sešil celoten kostum, ki je dodatno poudarjal mladostno izpopolnjena ramena, raven trebuh in ravno prav zaokroženo popkovo votlinico. Prepričeval je Batkota, da bi si bilo mogoče dobro dati piercing v popek, seveda zgolj zaradi publicitete pri mlajših osebkih predvsem ženskega spola. Tako bi uvideli, da je pravzaprav eden izmed njih, čeprav je zdaj zrel Batman. In Albertino bi mu posebej prikrojil gornji del kostuma. Pravzaprav bi kostum izgledal bolj ali manj kot ženske dvodelne kopalke, vendar brez nepotrebnih vrvic in pentljic. Mogoče le dve pentlji iz karirastega blaga na bokih, da bi dopolnili njegovo sedaj že tako ali tako preveč popolno postavo.
Po tednu dni krojenja, šivanja, paranja in ponovnega šivanja je Bruce kar žarel v novi podobi. Albert mu je le še napudral nos, namazal trepalnice in z rahlim rožnatim rdečilom dodal življenje na lička.
»Ah, skoraj bi pozabil… Master Bruce, odstraniti še morava tvojega plastik-fantastik dvojnika.«
»Joj, pa res. Hihihi. Skoraj bi me zaneslo,« je z rdečo vrtnico v rokah Batman poplesaval po oguljeni preprogi v dnevni sobi in se samovšečno pasel nad podobo v ogledalu.
»Hm…dragi moj Albertini, nekaj mi še povej. Kaj misliš, bi si moral omisliti malo višje petke? Ne veeem…a?« se je pobožal po stegnu z vrtnico. Nagubal je čelo in si začel grizljati ustnico.
»Oh, daj no… potem te še slučajno zamenjajo z županovim sinom, tisto pomehkuženo žabo. Te tricentimetrske petke ti najbolj ustrezajo.«
»Prav.«
Batko si je vrgel še zadnji zaljubljeni pogled čez ramo v ogledalo in se odpravil proti batmobilu, ki je pridobil na rožnato pobarvani strehi in podvozju.
S poljubčkom na čelo ga je Albi posedel v avtomobil in poslal k županu. Kakor hitro se je batmobil zgubil v ovinku, je Albi v laboratoriju s posušeno ptičjo slino izzval reakcijo v možganostroju, da je le ta prenehal delovati. In to za zmeraj. Bati so v trenutku zarjaveli. Tudi plastik-fantastik dvojnik je v trenutku izginil. Pravi junak, bodoči lomilec mačjih src, pa se je, še ne vedoč za vse te stvari, mirno peljal k tečnemu in nadležnemu Jimmyju Sratschki.
Subscribe Feed (RSS)
Comments Feed
Sparkier than ever :)