Preveč lep dan
Tako lep datum bi bilo škoda zamuditi: 12012012
Na tako lep dan mi je škoda post zapraviti za pritoževanje čez vse bukove luleke sveta, raje bom naredila strip…
Tako lep datum bi bilo škoda zamuditi: 12012012
Na tako lep dan mi je škoda post zapraviti za pritoževanje čez vse bukove luleke sveta, raje bom naredila strip…
Odkar sem prestopila iz akademije v gospodarstvo, veliko bolj zaznavam vrzel med ‘teorijo’ in ‘prakso’.
Poglejmo… Večina mojih študentov, ki sem jih imela veselje spoznati in od katerih se bom dokončno poslovila januarja, se spozna(va)jo z javo in C#, več ali manj pridno delajo vaje, s katerimi jih zasipava bolonjski študij, znajo (še) skoraj nič ali preveč po malo. Tisti, ki bi že lahko razmišljali o tem, kako se vreči v razburkane vode gospodarstva, se pogosto ubadajo z muhami nekaterih asistentov in profesorjev.
Seveda so svetle izjeme, ki vidijo svet za ograjo fakultete, ki si znajo organizirati čas in postavljati prioritete. Ti se zavedajo, da ni vse v kosu papirja, ki ga ‘code monkey’ samo žalostno gleda iz dneva v dan, ko programira vrstico za vrstico kode, za katero mu sploh ni mar.
Ne govorim, da izobrazba ni pomembna – nak! še kako je pomembna! Govorim, da je obstaja več vrst: ena je formalna, stisnjena v okvirje študijskega programa, ki jo na koncu izkažemo s papirjem; druga je tista, za katero zavestno žrtvujemo prosti čas, beremo, eksperimentiramo, failamo na veliko in malo, se iz tega (na)učimo, … in na koncu zmagamo, ker vemo, da smo dali vse od sebe, tudi če se ne izzide vedno tako, kot smo si želeli.
V teh časih je govora o mladih (IT) podjetjih (start-upi), ki nastanejo skorajda čez noč v garažah in dnevnih sobah treh ali štirih posameznikov. Tri/štiri peresne deteljice se odločijo biti tim in poskusiti srečo v orehovi lupinici na prej omenjenih razburkanih vodah. Svoje aplikacije implementirajo v jezikih, ki se jih na faksu niti ne omenja, kaj šele uporablja, so pa primerni za hitro prototipiranje, hiter razvoj in trenutno aktualne vrste aplikacij.
Mogoče je prav, da se jih na faksu ne uči… ker se potem podjetniških podvigov lotevajo le tisti, ki imajo željo, dovolj volje in vztrajnosti, da poleg drugih obveznosti naredijo, naštudirajo še kaj, ne da bi jih kdorkoli (razen njih samih) silil v to in ne da bi jih kdorkoli nagradil s kosom papirja. Mogoče pa ni prav… in bi bilo dobro drugim študentom dati čvrgo, jim pokazati, da lahko skočijo čez ograjo in zaplujejo v orehovih lupinicah. Tudi če se potopijo, se bodo nekaj naučili. Perfekcionizem je out, out je tudi trotl-ziheraštvo in bojazljivost.
… in vse to sem šla pisati zaradi tega prispevka (Looking for a Job? Learn Ruby, Python and be a Team Player (infographic)… in ker mi ni vseeno za mojo ‘deco’…
Nikoli nisem mislila, da bodo mine kdaj del mojega življenja. Zdaj so.
Bratranec Simon je zaradi mine na Jahorini zgubil obe nogi. Prijateljem, znancem in še komu smo že poslali sporočila s prošnjo preko e-pošte.
Ker marsikdo ob takšnih sporočilih pomisli, da gre za verižna pisma (ali še kaj hujšega), sem se odločila prošnjo objaviti še tukaj.
Hvaležna vam bom za kakršnokoli pomoč, da Simona spet postavimo na noge.
Informacije za copy/paste
Za fizične osebe: Sredstva lahko nakažete na TRR (NKBM): 04122-0245488644
Ostali podatki za nakazilo preko Bankaneta:
Katarina Zupančič
Malečnik 76
2229 Malečnik
TRR (NKBM): 04122-0245488644
namen: SIMONPravne osebe: Donacije in prispevke lahko nakažete na SLOVENSKA KARITAS, TRR (NLB): 02140-0015556761, namen: SIMON, SKLIC: 2910403.
V primeru, da potrebujete donatorsko pogodbo, smo dosegljivi na matevz@judosola.si ali 031 200 784.Aktivirana je tudi donacija preko SMS sporočil s ključno besedo SIMON na 1919, kjer lahko darujete 1 € za nakup nožnih protez (sporočilo lahko pošljete iz omrežij mobilnih operaterjev MOBITEL, SIMOBIL in TUŠMOBIL).
Hvala vam,
Mateja
Ob poplavi butastih reklam, ki jih občasno zaznam ob sicer uspešnem ignoriranju televizijskih programov, definitivno zmaga tista o vedeževanju. Poseka najhujši Top shop (ki smo se ga že skoraj navadili) in še tako dolgočasno reklamo o vodnem kamnu, ki se nabira vsepovsod… nekaterim morda tudi v glavah.
Kako lahko nekomu sploh pade na pamet poklicati TV vedeževalko, če bo dobil/-a kredit? Raje naj pogleda svoje prihodke, odhodke in ščepec zdrave pameti, pa bo stvar kristalno jasna brez kristalne kugle, vedeževalke in zapravljenih evrov.
Dalje, kako se lahko kvazi-spodobnemu radiu zdi primerno gostiti vedeževalko, ki jo ljudje pokličejo, ji zaupajo svoje tegobe in težave, zato da jim pove…. da imajo težave?
Zmenimo se takole… če vas zamika poklicati vedeževalko, se najprej brcnite v koleno, če to ne pomaga, se zaprite v omaro in se postite pet dni. Če še to ne pomaga, pokličite mene in vam povem, kaj vse vas čaka v prihodnosti. Računam 3 EUR na klic, denar nakažite preko telefona.
S(m)o ljudje, ki imamo jajca, in so ljudje, ki zgolj sedijo na njih. Dajmo najprej reči jajcu jajc – vsi jih imamo, eni v obliki mod, drugi v jajčnikih in za to res ni treba biti posebej pogumen, ne da? Pogum je potreben takrat, ko se odločimo uporabiti jajca v glavi – jap, točno tista, ki nas naredijo drugačne.
Jajca v glavi? O čem neki blencam? Govorim o trenutkih ala ”Jaz se ne grem več! Grem!” in “Ne, to hočem narediti po svoje, ker vem, da je prav!” ter “Vem, da sem napol mrtva, ampak prišla bom do konca!” pa “Če nihče noče, ker jih je strah odgovornosti, bom pa jaz.” … Pazite, tukaj ne gre za brezglave kvazi-pogumne podvige npr. vožnje NA avtu, goltanja prižganih petard ali tiščanju prsta levu v zadnjico!
Par jajc rabiš, če hočeš biti to, kar si oz. čemur si zvest, še posebej, ko to ni prva izbira. Recimo: v tujini pred neznanimi ljudmi predstavljaš podjetje, v katerem si zaposlen borih par tednov. Ker veš, da ti je največja muka poslušati tečne predstavitve, se jo odločiš narediti my way… in potem na predstavitvi rečeš, da sta s šefom “we’re like Batman and Robin… but different… and better!” in “Dude, where’s my Zemanta?!”
Še bolj smešno je, ko za (spontani) par jajc dobiš spoštovanje.
Jajca!
follow: