Velikokrat me je strah dvomiti v pravila in stvari, ki so mi jih vžali v možgansko skorjo skozi vsa leta starši, jaz sama in šole. Od “zemlja je okrogla” (ok, v to ne dvomim), “ljudem je treba vedno pomagati” in “vedno daj 100% od sebe”, “drži dano besedo”, do “to se vedno dela tako in tako” ter podobno.
Smešno je, ker so že drugi žnj-krat ugotovili, da ne gre slepo verjeti pravilom, sama pa to odkrivam čisto na novo. Še bolj smešno je, da ne dvomim v to, da imam potencial, ki ga ne izkoriščam. Strah me je dvomiti v teorije, ki jih postavljajo drugi, ki jih imam za pametnejše od sebe. Skromnost je lahko prasica.
Na svoj bucket list (kako se to prevede v slovenščino?) dodajam “dvomi in obstajaj” Da vidimo…
Začelo se je že v soboto, ostalo bi neopaženo, če se ne bi danes ponovilo… Dobila sem sem vabilo na konferenco “Mladi raziskovalci in zaposljivost” – prebrala sem “zapeljivost” in tuhtala, če je to novi fičr, ki ga morajo imeti MRji po doktoratu, da pridejo do službe. Freud, komentar?
Domov grede so me v podhodu na železniški postaji presenetili oglasi za Orto SMRT. No, SMART. Temačno okolje, sami Orto SMART plakati (kam so izginili ostali oglaševalci?)… Temna stran možganostroja se je poigrala za mislijo, da se nas hoče Simobil znebiti. Glede na to, kako se zadnje čase obnašajo do svojih uporabnikov (o tem ob priliki), me niti preveč ne čudi. Kaj?! Sploh pa ljudje pišejo tudi knjige z naslovom Očarljivi skupinski samomor! Še dobra je… in smešna.
Med mini-kosilanjem na peronu – za razliko od smrdečkotov s hitro prehrano ne jem na vlaku, tudi če gre le za štručko – so me vrabci vzeli za talko. Nisem se jim upirala, nekaj drobtin se mi ni poznalo. Sličajno mi je med prstoma ostal večji košček skorje. Vrabec Ferdo Petarda se je v sekundi odločil izvesti kompliciran manever Jaz sem železniški Kolibri. Nekje na pol poti mu je zmanjkalo poguma, obfrfotal je v zraku, ne da bi prišel do skorje. Ferdo, naslednjič malo več jajc!. Kakorkoli, iz tega sem povlekla lekcijo, ker sicer jaz ne bi bila jaz:
Če si dovolj lačen, si lahko kolibri, čeprav si samo navadni vrabec.
Z vlaka se vidi marsikaj, tudi to, da nekateri nimajo treh čistih. Predstavljajte si to: prvi večji ovinek po tabli konec Laškega, dva tovornjačka, firma Nivo. Drugi tovornjak prehiteva najprej avto pred sabo, nato še drugi tovornjak iste firme, seveda v škarje. Voznik na nasprotnem pasu se ustavi, ker nima kam. Tovornjaku se za dlako uspe zvleči nazaj na svoj pas.
Rekla bi, da voznik kombija nima treh čistih. Morda jih imajo tisti, ki so sprejeli novelo zakona o kazenskem postopku, da je s priznanjem krivde možno dobiti milejšo kazen? Mimogrede, novela zdaj definira tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bomo videli, je rekel slepi…
“Dragi tožilec, bil sem poreden, zapravil sem par milijonov in še kakšno malenkost. Sorči. Res mi je žal. Lahko zdaj grem? Moram v nadzorni svet, ravno uničujemo firmo. Thx.”
“Dragi tožilec, bila sem pohlepna, nečloveška in uničila sem življenje mnogim. Jebat ga. Oprosti, kesam se. Dva dni sem že bila zaprta v hišo, lahko grem zdaj na dopust na Maldive? Fala lepa.”
Mamicu jim.
Zjutraj ob 4.30 sem ugotovila, da v kopalnici ne delajo luči (ne samo ena). Ker so na hodniku gorele, sem predvidevala, da je za to kriva varovalka.
Oblekla sem se v prepričanju, da imam modre štumfe, v soju luči s hodnika sem si umila zobe in se povzpela po stopnicah do drugega hodnika, kjer je drugo ogledalo, da bi preverila, če sem za med ljudi. Na zgornjem hodniku luč gorela ni spŁoh. E sad. Mudilo se mi je na vlak, ni bilo časa iskati alternativnih virov svetlobe. Tvegala sem svoj sloves vedno brezhibno urejene ženske (LOL) in se podala na pot.
Na železniški postaji sem ob boljši svetlobi ugotovila, da so štumfi črni, ne modri. V službi me je v ogledalu na WCju najprej pozdravil v oči bodeč sivi las.
Vidite, kaj naredi jutro brez elektrike?!
Ni bila varovalka. Štrom ima bipolarno motnjo in je ugotovil, da mu zjutraj ni za eno fazo. Zdaj misli drugače. Zanesljivi viri so mi sporočili, da luči v kopalnici spet delajo. Počasi lahko grem domov.
Pridem domov, odprem prenosnik, vpišem geslo… napačno geslo. Ponovim vajo. Še enkrat in še enkrat, preverim, če imam vključene samo velike črke (nimam)… A?
Zmedenost je zamenjalo spoznjanje, da sem v riti. Na vlaku sem se igrala z Dvorakovo postavitvjo tipkovnice. Ko smo se približali postaji, na kateri izstopim, sem računalo zgolj poklopila, ne da bi tipkovnico preklopila nazaj. Pol pa vtipkaj geslo, ki je kombinacija črk in številk, če ne veš, kje je kaj! Na koncu sem se znašla, hehe.
Do danes sem se ukvarjala zgolj z angleško in slovensko QWERTY/QWERTZ tipkovnico, ker nisem imela dobrega razloga, da bi raziskovala alternative. Včeraj sem prebrala knjigo Bit literacypolno uporabnih nasvetov, kako se spopasti s svetom bitov in nevarnostjo hoje po robu digitalne norosti. Avtor v knjigi omenja tudi Dvorakovo razporeditev tipk, ki je – vsaj za angleško pisoče – zapestjem veliko prijaznejša in v primerjavi s qwerty omogoča hitrejše tipkanje (ko se je enkrat navadiš). Knjigo definitivno priporočam vsem, ki imate preveč X (X:= mejlov, fotk, zmede na namizju, zmede na disku, zmede v digitalnem življenju). Mimogrede, verzija za Kindla je brezplačna! Olrajt!
Ker sem radovedna, sem se odločila malo eksperimentirati. Dvorakove razporeditve s slovenskimi črkami sicer nisem zasledila (vsaj ne za Maca), vendar čez dan tako ali tako večinoma pišem v angleščini. Kdor ne poskusi, ne ve Nalepke že imam na tipkah, zdaj moram samo še vaditi.
Full disclosure: Te objave nisem napisala z Dvorakom, ker bi nanjo čakali… kak teden ali dva
Da vidimo…
Pol pa vtipkaj geslo, ki je kombinacija črk in številk, če ne veš, kje je kaj! 
Na koncu sem se znašla, hehe.
