Nedeljski šmorn in Življenjske resnice

Dva dni nazaj sem med tekom v blatu sredi ničesa našla zlato žensko uro z majhnim diamantom na pasu in štirimi rubini na številčnici. Urni in minutni kazalec imata na konici droben smaragd. Če gospa iz okolice Ptujske gore pogreša to uro, naj se javi. Diamante, rubine in smaragde bom obdržala kot nagrado. Red mora bit.

V resnici ni zlata :)

V resnici ni zlata, niti nima diamanta, ne rubinov in ne smaragdov.

Že dolgo nisem ustvarjala… tako… malo za dušo… Prejšnji teden sem na RailsGirls trosila nasvete, kako (pre)živeti, danes sem se odločila ustvariti Življenjske resnice™, konzervirane življenske resnice za danes, jutri in dan po jutri v teh kriznih časih. Konzerve ne vsebujejo mesa dirkalnih konjev, ne konzervansov in ne drugih aditivov. Vsebina je naravni produkt, plod let izkušenj in zaletavanja v zid, neumornega čudenja in prepričanja, da je življenje ču-do-vi-to. Kakopak!

Življenjske resnice™ je ekskluzivna linija, navdihnjena z modnimi smernicami iz sveta modrosti, ljubezni in zaupanja. Z njimi ne morete zgrešiti ne v družbi na zabavah, ne doma na kavču.

Brezplačen vzorec “Ljudje so hecni” je primeren za vse, ki bi med drugim radi razumeli nenavadna dejanja, čudno obnašanje ali dojeli iracionalne razloge in razlage navadno logičnih oseb.

Ljudje so hecni.

Ljudje so hecni.

Podravski angeli in venture kapitalisti z ameriškim zaledjem so stvar pograbili v roku par minut, izkoristili veze in poznanstva, tako da je Življenjske resnice™ že moč najti na policah supermarketov v vaši širši okolici. V primeru, da jih v vaši najljubši veleblagovnici še ni, ne skrbite, kmalu se bodo pri vas zvrstili moji akviziterji. Pričakujte jih enkrat te dni.

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Moja čokolada, tvoja čokolada, kje je čokolada?!

Ni lepšega, kot nekomu, ki ga imaš rad in ki ima rad čokolado, podariti… mačko! Ali čokolado. Tole bi morala spisati že zdavnaj, ker sem obljubila, da bom, ampak nisem, ker…

Mamo sem hotela presenetiti s čokoladnim darilom iz spletne čokoladnice Moja čokolada. Preden sem ga izbrala, sta bili potrebni vsaj dve intervenciji, da se tipkovnica ni utopila – vse na tej strani izgleda strastno slastno, naj bo belo, mlečno ali temno. Nekateri ne podpiramo barvne čokodiskriminacije! :)

Po dolgem brskanju  (in občasnemu zmajevanju glave ob cenah nekaterih izdelkov) sem se na koncu odločila za temno čokolado z brusnicami in vročo Mitzi Blue – Afrika, ki je ni več na strani. Klik, klik in klik, super preprosto, čokoladni paket je šel na pot.

Po nekaj dneh…
“Mami, si že dobila paket?”
“Kak paket? Ne še.”

Še nekaj dni kasneje…
“Mami, si že dobila paket?”
“Ne še.”

Nekje je kolešček preskočil in moje presenečenje se je zataknilo na poti. Bala sem se, da se je celo zataknilo v kakšnem trebuhu.

Še nekaj dni kasneje dobim prijazen klic gospodične, ki je preverjala, ali je moj čokoladni paket varno prispel. Poklicala sem mamo… in “Ja, sem dobila!”. Končno. :)

Mislila sem, kako bom za to objavo lahko napisala, da je bila čokolada božansko dobra, dodala slike “unboxinga“, nanizala vtise brbončic, ampak ne morem. Mama še ni odprla in poskusila čokolad, ker so preveč lepe. :D

Chocolates

Chocolates (Photo credit: J. Paxon Reyes)

Enhanced by Zemanta

Novica dneva

Vse bo drugače. Obljubljamo.

Dajmo čimprej poiskati skupnega sovražnika.

Jap

Če jim uspe sestaviti vlado, bomo imeli najbolj nekonstruktivno opozicijo… od takrat, ko so bili rumeno-modri ali modro-rumeni v njej. Kaj novega? V novem krasnem svetu bo potrebno prakticirati NNNŠ – Nič Nas Ne Šokira. Začenjam danes.

 

 

Mariborčanka v Ljubljani in primer za mitbasterse

Če lahko na Kanalu A rečejo “Iz kje je meso, iz kje?“, lahko jaz rečem mitbastersi.

Ko sem šla zjutraj od doma s sveže opranimi lasmi, ni snežilo. V Ljubljani me je pričakal sneg in jaz sem bila seveda brez marele ter s prečudovito novo frizuro, ki je včeraj 10+ moških v pisarni ni komentiralo, verjetno tudi ne opazilo, ampak nima veze… V glavnem: vedno hodim peš od železniške do Tivolija, tokrat sem se pa zaradi frizurnih razmer (da jim dam še eno opazovalno šanso) in zadnje neprijetne snežno pešadijske izkušnje, ko sem bila v Ljubljani edina brez marele in mi je snežilo ne le v oči, ampak direkt na beločnice, in ko sem v pisarno prišla premočena kot vidra, odločila peljati z busom, da ne bi 20 minut hodila v snegu.

Šla sem do Bavarca, če bi šla dlje, se mi že ne bi splačalo peljati. Poiskala sem shemo linij, našla osmico, ki pelje mimo Tivolija, vstopila na bus in se odpeljala… v napačno smer, kar sem ugotovila takoj, ko smo zapeljali na Dunajsko. Izstopila sem na prvi postaji in ob prvi priliki zavila v smeri Celovške. Bom že kje prišla čez, neee daaaa? Ja, pri pivovarni. To je 20 minut hoje v snegu in še malo zraven! Ne bi me toliko jezilo, če se ne bi tri-vremenski taft na mojih laseh odločil, da bo samo dvo-vremenski, češ, da za sneg ni bil predviden. Popoln primer za mitbasterse, da razturijo ta mit in ukinejo zavajajočo reklamo.

Jutranji izkupiček:

  • zapravljenih 1,2 EUR za vožnjo
  • pokvarjena frizura
  • 30 minut hoje v snegu

Skoraj bi se že odločila, da bom čisto malo slabe volje zaradi tega, ko sem 50 metrov pred pisarno zagledala razmazan pasji kakec na pločniku. Revež tisti, ki je stopil vanj. Konec koncev moje jutro niti ni bilo tako slabo! :D

Naš novi nori stari svet

Božično-novoletne potrošniške mrzlice je zaenkrat konec. Teh praznikov me je groza. Groza me je tega, kar so postali. Za prve kupovanje daril, pričakovanje daril, za druge čakanje na to, da vse skupaj mine, za tretje prikaz, česa vse nimajo in česar si ne morejo privoščiti, za četrte priložnost, da se izkažejo s svojo dobroto, prijaznostjo in obzirnostjo, na žalost so ti zadnji niso v večini, za pete … in tako naprej in tako dalje do konca sveta, ki nas je zaobšel.

Christmas shopping

Christmas shopping (Photo credit: Peter Hilton)

Dobra stran praznikov je, da smo lahko doma. Le kdo ni rad doma? Recimo tisti, ki so ostali brez služb? Boljše vprašanje je, kdo bi rad bil doma? Kaj se je že zgodilo z referendumom o odpiralnih časih trgovin? Kdaj smo postali monstrumi, ki silimo ljudi delat petek in svetek, za to da lahko gremo na nedeljsko pohajkovanje po trgovinah?

Oseba, ki mi je blizu, je za novoletno darilo od delodajalca dobila odpoved. Kako lepo od njega, da se je spomnil nanjo. Druga oseba, ki mi je še dražja in ki mi je dala življenje, je utrujena in tudi nje je groza, ker bo morala zaradi pokojninske reforme še sedem let preživeti v kačjem gnezdu, kjer se še kače začenjajo boriti za obstanek in ne le tisti, ki padejo vanj. Kako je lahko tako hudo, če je sedem pravljično število? Tako pač je, če še veš, kaj pomeni biti pošten in nimaš strupnikov.

Par dni nazaj sem se dobila na čaju s starim znancem iz blogerskih časov, beseda je nanesla tudi na politiko in moj zadnji blogerski izbruh na tem sicer dokaj a-političnem blogu, da ni dovolj, da gremo na proteste. Dal mi je misliti. V Sloveniji, kjer nas je borih 2 milijona, je zelo verjetno težko najti ljudi, ki niso vsaj v drugem kolenu povezani s kom iz politike – sestrična tega, svakinja onega, brat tretjega, tast četrtega. V moji (politični) naivnosti se mi je zdelo, da bi zamenjava celotne garniture – opozicije in koalicije – prinesla prvo resno spremembo. Pa bi res? Ali bi poleg stricev in tet iz ozadja začeli govoriti še o sestričnah in tastih iz ozadja? Mislim, da smo zreli za edino racionalno rešitev vseh naših problemov: Slovenija mora takoj in v največjem možnem obsegu začeti vlagati v vesoljski program. Plinovod? Prosim vas lepo. Plinovod nam bo kvečjemu povzročil dodatne zaplete, pri vesoljskem programu pa lahko dobro besedo za nas zastavi astronavtka slovenskega porekla z indijskim imenom.

ISS014-E-09992 --- Astronaut Sunita L. William...

ISS014-E-09992 — Astronaut Sunita L. Williams, Expedition 14 flight engineer, participates in the mission’s third planned session of extravehicular activity (EVA) as construction resumes on the International Space Station. Astronaut Robert L. Curbeam, (out of frame), STS-116 mission specialist, also participated in the 7-hour, 31-minute spacewalk. (Photo credit: Wikipedia)

Zgraditi moramo vesoljska plovila, ki bo na krovu nosilo toliko oseb, kolikor jih je v Sloveniji tako ali drugače zlorabilo svoj položaj, pooblastila, kršilo osnovne človekove pravice, pohodilo dostojanstvo malih ljudi, uvedlo novodobno suženjstvo in tako naprej po seznamu grozodejstev, ki s(m)o jih ljudje sposobni delati drug drugemu. Seveda ideja z vesoljskim programom ni zrasla na mojem zelniku (pri meni ne rase zelje, kvečjemu koruza), o tem je pisal že pokojni D. Adams. Če bi to njegovo briliantno idejo uspeli realizirati, bi (1) imeli dovolj služb, ker oseb, ki bi potrebovale zunaj orbitalni prevoz, ni malo, (2) skrčilo bi se število ljudi, ki bi hoteli na hiter način zaslužiti s teptanjem življenij drugih – vsem takim bi podelili vovčer za potovanje s prototipi, (3) tujina bi po uspešnem zagonu želela uporabljati naš model in bi začeli naročati plovila… Možnosti je veliko.

Ne znam si predstavljati, da bi si (vsi) gospodarstveniki in trenutna politična srenja želeli sodelovati pri uvedbi vesoljskega programa, kaj šele sofinancirati tako učinkovito palico (korenčke si jemljejo kar sami), zato predlagam, da uporabimo crowdfunding ali crowd financing. Če smo spretni in nekoliko zviti, ne bodo mogli dovolj hitro spremeniti zakonodaje, ki bi prepovedala tovrstno zbiranje virov za sistemske palice. Začnimo na SSG – Start Some Good. Dejansko bi naredili dobro:  naš cilj ne bi bil zaslužiti, naš cilj bi bil očistiti telo, ki mu pravimo država, očistiti telo, ki mu pravimo svet in naš projekt bi bil klistir.  Če to ni dober cilj, potem pa res ne vem… Kdo je z mano? :)

Enhanced by Zemanta